Odraščal je v Zadru, v hiši ob morju. Ni kaj dosti okleval, ko se je bilo treba odločiti o vpisu v srednjo šolo. Coca-cola generacija konec šestdesetih let gimnazije ni imela v čislih, pravi frajerji so hodili le na pomorsko šolo, ki je imela poseben status. Bodoči pomorščaki so bili nad ostalimi srednješolci vzvišeni, gimnazijcem so mladi gospodje s prav posebnim užitkom dajali dovoljenja za prihod na maturantske plese. Po končani pomorski šoli so morali opraviti leto dni pripravništva na ladji in nato še strokovni izpit, ki jim je dajal pravico do upravljanja ladje. »Vozniški izpit« za ogromno železno plovilo si je Mladen prislužil po štirinajstih mesecih svoje prve plovbe. Takole je bilo. Odpravil se je v Iran, kjer je na otočku, ki ga danes ni že nikjer več, ker so ga z raketami uničili Iračani, počakal svoj tanker. Pri devetnajstih letih je strumno zakorakal na »Miloša Matijeviča«, ladijsko mrcino, ki se je ponašala z 90 tisoč tonami nosilnosti, prevažala pa je surovo nafto. Bila je ena največjih v takratni jugoslovanski floti, v primerjavi s svetovnim ladjevjem, ki je prihajalo po nafto na omenjeni otoček v Perzijskem zalivu, pa je bila prava palčica. Na tej ladji je Mladen postal tretji častnik. Kje so frajerji? Kje so avanture? Življenje na ladji je bilo malce drugačno, kot si je zamišljal. Trideset ljudi, zaprtih na kosu železa, ki pluje dan in noč. Niso skupaj po svoji izbiri, lahko so si všeč ali pa tudi ne. Po nadaljnjih dveh letih plovbe je napredoval v drugega častnika in pol leta razvažal rafinirana olja po Severnem morju. Nato si je privoščil lep dopust in se pričel ozirati po tujih ladijskih družbah, ki so mornarjem privoščile neprimerno več denarja. Pomorstvo je cvetelo, težka industrija prav tako in ponudbe so se kopičile. Izbral je švicarsko podjetje, pri katerem je ostal šest let in se med špansko posadko na krovu naučil španščine. Medtem ga je zgrabila filozofska mrzlica in brskanje po notranjosti: ali res želi pluti do onemoglosti? Bog ne daj! Vpisal se je na Filozofsko fakulteto v Zadru in se lotil študija angleščine in italijanščine. Vse je bilo čudovito, v predpisanem roku roku je opravil prva dva letnika, nato pa je njegovo premišljeno in skrbno začrtano pot s hitrostjo sto kilometrov na uro presekala…