Na oktobrski poljsko-ukrajinski literarno-glasbeni turneji v organizaciji založbe Beletrina smo se za dva dni ustavili tudi v mestu Lvov. Kulturno središče Ukrajine, dvakrat večje od Ljubljane, je ime dobilo leta 1256, ko ga je kralj Danilo poimenoval po svojem sinu Levu. Poleg običajnih zgodovinskih spomenikov, muzejev, operne hiše in cerkva ima levje mesto še neko izrazito posebnost, in sicer tako imenovane tematske lokale in restavracije. Ti so neverjetna turistična atrakcija, redno pa jih obiskujejo tudi domačini, ki pravijo, da sploh ne marajo posedati v lokalih »brez teme«. Tako so nas prvi večer peljali v tematsko Kryjivko, po naše Skrivališče, kjer nas je na vratih pričakal oboroženi stražar in nas strumno pozdravil: »Slava Ukrajini!« Naš odgovor bi se moral glasiti: »Geroyem slava!« (»Slava njenim herojem!«) Tak je bil pozdrav nekdanje Ukrajinske odporniške vojske UPA, ki se je gverilsko upirala nacistom, Poljakom in Sovjetski zvezi v letih 1943–1949. Ko se nas je stražar usmilil in nam dal popiti »ta kratkega«, smo se spustili v restavracijo, ki spominja na pravi bunker z granatami in s puškami, na mizah pa so aluminijasti krožniki in vrčki. Tudi natakarji in natakarice v vojaških uniformah so nas pozdravili: »Slava Ukrajini!« Med čakanjem na večerjo se je mogoče pozabavati tudi s streljanjem, tarča je seveda Stalin. Kljub temu da ne gre za pravo orožje, lahko Skrivališče vzbuja neprijetne občutke tistim, ki nam ni pri srcu slavljenje orožja in spodbujanje nacionalističnih strasti, pa naj bo še tako »simpatično«. Veliko lucidnejši se mi je zdel Cafe Masoch, pred katerim stoji bronasti kip pisca Sacher-Masocha, po katerem je avstrijski psihiater Krafft-Ebing skoval izraz mazohizem. Lokal je opremljen z verigami in drugo mazohistično opremo, na izrecno željo pa vas natakarica za spomin na obisk tudi prebiča! Žal nam ni uspelo vstopiti v še en zanimiv, a zaseden tematski lokal Gasova Lyampa, pred katerim je za mizo kip Ignacyja Łukasiewicza, izumitelja plinske svetilke. Tudi v manj poznanih lvovskih lokalih je notranja oprema praviloma izvirna, stene pa krasijo oljnati portreti, ki vam prikujejo oči nase. Človek se vpraša, ali ima mesto Lvov veliko srečo zato, ker je bilo rojstni kraj mnogih izumiteljev, ali zato, ker danes živi tam nekaj nadobudnežev z dobrimi zamislimi. V primerjavi s tem ukrajinskim mestom v Ljubljani tematskih lokalov skorajda ne poznamo, razen mladinskega hotela Celice, lokala Skelet in že propadle Nostalgije ter kakšnega kluba častilcev Tita. Še največ svojevrstnega izraza kažejo metelkovski in drugi mladinski klubi po Sloveniji. Sicer pa nas v večini naših lokalov, medtem ko sedimo na stolih iz plastičnega ratana ali v prostorih s tako imenovanim slogom »cyber«, s sten gledajo reciklirane, že precej nezanimive fotografije kakšne Marilyn Monroe ali Madonne. Pa verjetno še kakšne, ampak mi kratko malo ne ostanejo v spominu.