cesar Franc je imel zelo rad vnuka, spustil ga je celo v svojo delovno sobo. Na cesarjev ukaz je imel pravico do šesterovprege in stražarji so ga morali strumno pozdraviti, kadar se je pripeljal mimo. Že zgodaj je deček kazal nagnjenje do vojaškega življenja in okoli njega so bili zmeraj predmeti, povezani z njim. Vez med njim in cesarjem je bila zelo močna, zato je razumljiva žalost Franca Jožefa, ko je cesar leta 1835 umrl za pljučnico, pa še to po nemarnosti zdravnikov. Ti so tako ravnali z njim, da je skoraj moral umreti: kar šestkrat so mu puščali kri, tako da je povsem oslabel. Pri šestih letih je bila vzgoja Franca Jožefa prepuščena dvornemu mojstru, grofu Bombellesu. Ta je za mladeniča izdelal zelo ambiciozen učni načrt, število učnih ur se je kmalu povzpelo od trinajst na petdeset ur na teden. Vstajati je moral že ob šestih zjutraj in le redkokdaj je nehal delati pred deveto zvečer. To je bila huda telesna preizkušnja, saj cesarske palače niso bile prav udobne. Schönbrunn je bilo zaradi visokih stropov težko ogreti, tako da je bila palača prava ledenica. Tam se je Franc Jožef navadil na špartansko življenje. Za mladeniča je bil zelo pomemben pouk jezikov. Skoraj enak pomen kakor nemščina je imela tedaj francoščina, saj je celo njegova mati pisala