Ko je v osrednjo poveljniško sobo stopil general Paul de Puysbusque, so vsi poveljniki oddelkov že strumno postrojeni čakali na večerni brifing. S kratkimi predstavitvami dnevnih dogodkov se je zaokrožil še en dan 2400-glave francoske mirovne misije v Slonokoščeni obali. Medtem so se v osrčje vojaškega poveljstva še kar naprej stekala poročila s terena. Le forces humanitaire, kot se rada sama poimenuje francoska vojska, zadnje tedne v zahodni Afriki diha lažje. Pol leta po sklenitvi mirovnega sporazuma med uporniki s severa in osrednjo vlado z juga države se ta dragulj francoskega pokolonializma počasi spet vrača na pot normalizacije. Tako se vsaj kaže na površju.General ni preveč zgovoren»Razmere so mirne. Nobenih posebnih dogodkov,« se glasi zaključek redne večerne vojaške maše. Ob velikem zemljevidu države nalepljena barvna lestvica obstoječe varnostne grožnje potrjuje besede poveljnikov. Abidžan, Lomo, Toumbokro, Kam, Bouake – stanje rumeno. Predzadnji položaj na petstopenjski lestvici je odraz trenutnega zatišja, ko se država začenja pripravljati na volitve. Te naj bi ponovno poenotile eno redkih afriških zgodb o uspehu, ki je povsem nepričakovano leta 2002 potonila v državljansko vojno.»Tu smo zato, da politiki pomagamo stopiti na pot miru. Prebivalci Slonokoščene obale se morajo sami dokopati do odločitve za mirno življenje,« diplomatsko pravi general Puysbusque, ki je vendarle na neki način tudi sam politik. Pravkar se je srečal s pravosodnim ministrom, čez nekaj dni se bo z veleposlanikom Velike Britanije. O čem točno teče beseda na teh srečanjih, noče izdati. »Izmenjujemo mnenja o razmerah v državi,« na kratko pojasni general z dvema zvezdicama.Francija ima velik interes za uspeh mirovnega procesa. Ne nazadnje je z neveščim risanjem mej v Afriki in kasnejšo pokolonialno politiko delno soodgovorna za blato, v katerem se je znašla država. Slonokoščeni obali je od razglasitve neodvisnosti leta 1960 pa vse do leta 1993 vladal Franciji naklonjeni predsednik Felix Houphouet-Boigny. Pariz je že v času kolonializma favoriziral jug države, kjer so zaradi ugodnih podnebnih razmer ter lažjih transportnih poti do Evrope vzniknili številni nasadi kakava in kave. Podobno gospodarsko politiko je vodil prvi predsednik samostojne države, s katerim je Francija sklenila obrambni pakt in se na tleh svoje nekdanje kolonije zasidrala kot njena zaščitnica pred grožnjami iz tujine. S severa Slonokoščene obale in sosednjih držav je Houphouet-Boigny k delu na plantaže vabil številne priseljence. Z njihovim potom se je Slonokoščena obala uvrstila v sam vrh proizvajalk kakava na svetu. Gospodarski razcvet je pod diktatorsko roko predsednika resda prinesel tudi relativno politično stabilnost. Kljub odsotnosti demokratičnih volitev so to redko dobrino v zahodni Afriki izkoristili tuji investitorji. Abidžan je postal meka za tujce, predvsem Francoze, ki so eno izmed najboljših naravnih pristanišč v Afriki izrabljali kot odskočno desko za sklepanje poslov v regiji.Po Houphouet-Boignyjevi smrti pred štirinajstimi leti je v kotlu s šestdesetimi različnimi etnijami začelo nevarno brbotati. Boj za politično nasledstvo je sovpadel z gospodarskimi težavami 16-milijonske države, velike za šestnajst Slovenij. Dokler je bila cena kakava na svetovnem tržišču stabilna, spremenjena demografija (sredi osemdesetih let je četrtino prebivalstva Slonokoščene obale predstavljala imigrantska delovna sila) ni vzbujala pomislekov, ko pa je njegova cena konec osemdesetih naglo padla, so se začele pojavljati resne družbene razpoke. Zaradi recesije je bilo veliko pisarniških delavcev prisiljenih delovne mize zamenjati z motikami in preživetje iskati v poljedelstvu. Začel se je boj za zemljo. Z državnim udarom je iz predsedniške palače leta 1999 odletel Houphouet-Boignyjev naslednik Henri Kenan Bedie. Stopnjevalo se je etnično čiščenje za rodovitne plantaže na jugu. Z občasnimi masakri nad imigrantskimi delavci in tudi delovno silo s severa so prebivalci južnega dela Slonokoščene obale terjali izključno pravico lastnine nad zemljo.Boj za zemljo Tri leta pozneje je sledil nov poskus državnega udara. Oficirji s severa so hoteli s pomočjo sosednje Burkine Faso, od koder je prišel levji delež priseljenske delovne sile, strmoglaviti predsednika Laurenta Gbagbo. Poskus je spodletel, izbruhnila je mesec dni trajajoča državljanska vojna, ki je državo de facto razdelila na dva dela. Na uporniškem severu, večinoma poseljenem z muslimani, je oblast prevzel odpadniški del vojske, imenovan Le Forces Nouvelle. Državni uradniki in zdravniki so pobegnili, prišlo je do popolnega zloma javne uprave. Južni del države, kjer prevladuje krščansko prebivalstvo, je še naprej vodila Gbagbojeva administracija.Januarja 2003 sta nasprotni strani dosegli mirovni dogovor o delitvi oblasti in ponovni združitvi države. Toda nasilje se je nadaljevalo. Amnesty International in druge človekoljubne organizacije poročajo o številnih posilstvih žena in otrok, ki so jih v tem času zagrešili pripadniki obeh strani. Koliko ljudi je bilo ubitih v bojih, ne ve nihče. Ocene se gibljejo med nekaj sto in nekaj tisoč. Modre čelade so v državo prispele šele leto dni pozneje in se razmestile vzdolž tamponske cone, ki je ločevala oba tabora po sredini države. Devet tisoč pripadnikom mirovne misije Združenih narodov je na pomoč priskočila francoska vojska s svojo mirovno misijo Samorog. Navzočnost francoskih baretk je bila sicer pokrita z resolucijami varnostnega sveta, vendar se misiji Združenih narodov niso neposredno pridružili zaradi obrambnega pakta s Slonokoščeno obalo in posebnih interesov v državi. Nočna mora se je za Pariz začela konec leta 2004. Med obsežnim zračnim napadom vladnih vojaških enot na eno od oporišč uporniških sil je bilo ubitih tudi devet v bližini nastanjenih francoskih vojakov. Ena izmed največjih izgub francoske vojske po drugi svetovni vojni ni dolgo ostala brez odgovora. V povračilnem napadu so Francozi izbrisali letalske sile Slonokoščene obale. Medtem ko so jih uporniki na severu slavili, se je jug države znašel v plamenih. Protifrancoske demonstracije so se razbesnele v trenutku. Bile so tako silovite, da je morala vojska v nekaj dneh iz države evakuirati osem tisoč tujih državljanov.Dolga pot do miruŠele letos ponovno sklenjeni mirovni dogovor in delitev oblasti med oba tabora kažeta več znamenj za uspeh. Proces razoroževanja se je začel, čeprav je še vedno simboličen. Svetovna banka ga želi pospešiti s skupno sto milijonov dolarjev odškodnin za vse, ki bodo odložili orožje. Kohabitacija Gbagba in premierja Guillauma Sora, sicer poveljnika Le Forces Nouvelle, je za opazovalce ohrabrujoča. Pot do resničnega miru pa je vendarle še dolga, opozarja Lindsay Barret, neodvisna analitičarka in strokovnjakinja za zahodno Afriko. »Razorožitvi mora slediti dosledno in pravilno izveden volilni proces. Njegov rezultat se mora zrcaliti v oblikovanju vlade, ki bo zasledovala interese celotnega naroda.« Toda vsem mirovni proces ni po godu. General Puysbusque se noče ogniti diplomatskemu jeziku: »Tukaj med politiki vladata dve obsesiji. Prva je, kako osvojiti oblast. Druga je z njo povezana, in sicer, kako se čim dlje obdržati na oblasti...Najtežje delo šele prihaja. Dokler ne bo dejanskih premikov v razorožitvenem procesu in pri izdaji novih osebnih izkaznic, je vsakršno slavje prenagljeno,« razlaga Dustin Sharp, raziskovalec Human Rights Watch.Tega se očitno zavedajo tudi francoski mirovniki. Štiri ograje z bodečo žico varujejo njihovo močno zastraženo oporišče Port Bouet v Abidžanu. Okoli tisoč vojakov je nastanjenih v ličnih pritličnih hišicah, precej nevsakdanjem tipu vojašnice. Tenis ali badminton pod palmami prav tako sodita k francoskemu načinu opravljanja mirovne misije kot francoski rogljički za zajtrk ali trgovina z domačimi dobrotami, med katerimi so seveda tudi vina in siri. Skorajda turistična idiličnost je varljiva. Na nogometnem igrišču v zadušljivi stoodstotni vlažnosti in pri 35 stopinjah sončne pripeke svoje znanje izpopolnjuje odred specialcev za dušenje nemirov. Mrki pogledi, odločen korak in dvignjena gumijevka sodijo v njihov repertoar znanja prav toliko kot profesionalni prijemi za krotitev demonstrantov. Fantje v zgodnjih dvajsetih letih bodo v prvi bojni vrsti, če se bo ozračje v Slonokoščeni obali ponovno obrnilo proti tujcem. Njihova naloga bo predvsem omogočiti nemoteno evakuacijo Francozov in drugih tujih državljanov. Za ta primer se v manjšem vadbenem centru ob obali nenehno urijo tudi amfibijske enote vojske. »Gremo, še enkrat!« je neizprosen komandant amfibijcev. Premočeni vojaki se v motni brozgi vzpenjajo čez najrazličnejše prepreke, plavajo in slednjič ponovno premagajo moči črpajoč poligon. Le nekaj minut počitka jim pripada, ravno dovolj, da si ogledajo, kako njihovi kolegi s čolni prihrumijo na obalo in simulirajo zavarovanje terena. Načrti za evakuacijo so nared. Deset lahko dostopnih plaž, ki jih bo mogoče razmeroma preprosto zavarovati, je že izbranih.Kapetan François Boche, eden izmed 120 vojakov, ki utrip trenutnih razmer okušajo med patruljiranjem po Abidžanu, je pravi vir informacij o morebitni razširjenosti protifrancoskih čustev med prebivalstvom. »Južno od mostov je za nas razmeroma varno. V severnem delu, kjer je središče Gbagbojevih Mladih patriotov, pa se ozračje povsem spremeni. Tja ne hodimo. Vsaka dva ali tri dni nas doleti poročilo, da so katerega od naših vojakov ozmerjali, mu pokazali sredinec ali pa je na patruljo letelo kamenje.« Južni del Abidžana je Francozom naklonjen tudi zaradi njihove zaposlitvene politike. Da lahko tako veliko oporišče, kot je Port Bouet, sploh funkcionira, potrebuje precej marljivih rok domačinov. Samo v osrednjem francoskem oporišču je našlo delo 600 ljudi. Povprečna plača za sobarice, kuharje, čistilce in negovalce zelenic znaša 80 dolarjev, precej več, kot bi zaslužili onstran pregrad »male Francije«.Tihotapce lahko samo fotografiraPodoben koncept kupovanja socialnega miru v bližnji okolici oporišča uporabljajo tudi v Bouakeju. Tristo kilometrov severno od Abidžana se je francoska vojska naselila v opuščeni baptistični sirotišnici. Strateška lega tega drugega največjega francoskega oporišča v Slonokoščeni obali je idealna odskočna deska za zračno nadzorovanje osrednjega dela države. Kapetan Gildas Comte je vsak drugi dan v zraku. S svojo gazelo opravi vsak mesec okoli trideset ur letenja. Njegove pristojnosti pa so precej omejene. Resda sme nadzorovati, ali se spoštuje embargo na orožje, prav tako je za petami morebitni nelegalni trgovini z dragocenim lesom, a če naleti na takšne nepridiprave, so mu roke zvezane. »Doslej še nisem naletel na tihotapce. Tudi če bi, kaj več kot fotografirati njihovo početje in o tem poročati svojim nadrejenim ne bi smel,« razlaga.Zakaj je nelegalna trgovina z dragocenim lesom tako zelo pomembna? V njej se odraža vsa beda mirovnega procesa ob gromozanskih preprekah, ki državo čakajo še pred ponovno spojitvijo severa in juga. Pierre Boursin, komandant odreda Hotel, razlaga nedavno prigodo s patruljiranja: »Pred tremi meseci smo v neki vasi na severovzhodu iskali tihotapce dragocenega lesa, ko nas je obkrožilo kakšnih 200 ljudi, neki vaščan pa je z nožem napadel enega od vojakov. Šele po pogajanjih z vaškim starešino nam je uspelo razložiti, da imamo vso pravico biti tukaj.« Omenjena vas je bila središče nelegalne trgovine na tistem koncu države. Navzočnost vojakov je bila slaba za posel.»Mar ste jim vi prvi razložili svoj mandat? Kako da tega niso naredili severni uporniki?«Komandant Boursin se kislo nasmeji: »Lokalni vojski ni v interesu, da bi nas videla tam. S tihotapljenjem lesa dobro služijo. Tihotapcem dajejo potuho, pogosto pa kar sami opravljajo te nečedne posle. Les nato prodajajo na jug ali v Burkino Faso. Nekaj zaslužka ponikne v zasebnih žepih, veliko tako dobljenega denarja pa je namenjenega za nakup orožja...Jug torej financira oboroževanje severa?« osupnem.»Seveda. Morate vedeti, da so vojaki na obeh straneh ločitvene črte dolgo služili v isti vojski. Poznajo se. Čeprav se njihovi pogledi razlikujejo v dveh ali treh političnih zadevah, je najboljša popkovina starih prijateljskih vezi še vedno sla po denarju.«Ob takšni povezanosti severa in juga seveda mnogim skupinam na obeh straneh ločitvene črte ni v interesu, da bi mirovni proces resnično zaživel. Naslednji velik preizkusni kamen na poti do volitev bo izdajanje osebnih izkaznic, s tem pa tudi podelitev volilne pravice 3,5 milijona prebivalcem, ki še nikoli v življenju niso imeli kakega osebnega dokumenta. Glavnina teh uradno »neobstoječih državljanov« živi na severu države. Šestdeset mobilnih sodišč bo v prihodnjih mesecih prečesalo državo in na podlagi pričevanj ljudi ter kakršnih koli dokumentov, ki jim jih bo uspelo predložiti, poskušalo ugotoviti, kdo je upravičen do osebne izkaznice in s tem odhoda na volišče. Francoska vojska se v ta proces, katerega neuspeh lahko državo ponovno pripelje na rob državljanske vojne, ne namerava vmešavati. »Naše naloge se v času identifikacijskega procesa ne bodo spremenile. Če bomo prišli do informacij, da kdo načrtuje spodkopavanje procesa, bomo o tem poročali našim nadrejenim in čakali na ukaze. Dvomim, da bomo ukrepali,« meni kapetan Boursin, ki sicer glavnino odgovornosti za uspeh izdajanja osebnih izkaznic pripisuje volji državnih oblasti.»Zakaj pa ne bi preprečili morebitnega načrta, da bi državo znova pahnili v državljansko vojno? Navsezadnje je francoska vojska na podlagi obrambnega pakta vendarle skrbnik varnosti Slonokoščene obale.« podrezam častnika.Skoraj nobena družina nima rednih prihodkovPolitičnih vprašanj v vojski ne marajo. Prepogosto odgovori razkrivajo uzde, ki jim jih je nadela politika. »Identifikacijski proces je notranja civilna stvar države. Obrambni pakt ga ne pokriva. Naša vloga je samo ščititi državo pred zunanjim sovražnikom,« razlaga Boursin.Na drugem koncu države, v bližini meje z Gvinejo, postane jasno, kaj imajo francoski vojaki od generala navzdol v mislih, ko hitijo z razlagami, da je ena njihovih glavnih vlog v Slonokoščeni obali razkazovanje mišic. Pet hrumečih Renaultovih oklepnikov se zavihti na rdeč afriški makadam. Mimo nasadov banan in polj manioke drvimo proti vasi Komatou. Kakšnih petdeset s slamo pokritih kolib je cilj narednika Stephana Trombinija.»Babu, babu, babu (belci, belci, belci),« nas pri starešini že od daleč najavijo otroci iz vasi. Stisk rok s poglavarjem je prisrčen, komunikacija kljub poudarjanju lingvistične prednosti francoske vojske nekoliko težja. Vaški poglavar premore komajda nekaj francoskih besed. Narednik Trombini se le s težavami dokoplje do osnovne informacije. Čeprav poglavar vasi ne ve niti, koliko ljudi živi pod njegovim okriljem, pa lahko z gotovostjo zatrdi, da nihče ne premore osebne izkaznice, tudi sam ne.»Vam je sploh že kdo prišel povedat, da bo vlada kmalu začela izdajati dokumente in bodo volitve?« ga vpraša.»A tako? Prvič slišim,« odvrne.Kakšnih 50 kilometrov južneje, v 32.000-glavem mestecu Segula, razmere niso bistveno drugačne. Plemenski poglavar Begmema Bimonde sicer ve, da naj bi bili čez nekaj mesecev povabljeni na volišča, toda z mislimi je vse drugje kot pri uspehu mirovnega procesa. »Pri nas ni denarja. Skoraj nobena družina nima rednih prihodkov. Preživljamo se s poljedelstvom, a kaj nam to životarjenje pomaga, če ne premoremo niti toliko denarja, da bi kupili zdravila,« pravi 80-letni gospod, čigar pleme vlada kraju že vse od 18. stoletja.»Seveda si želimo, da bi končno zaživeli v miru. Toda dozdeva se mi, da si politiki z besedo mir krasijo zgolj ustnice, v srcih pa ga ne nosijo,« dodaja. Njegov 37-letni sin Megogba mu previdno seže v besedo: »Čudni časi so. Nimamo ne miru ne vojne. Poglejte, okoli 80 odstotkov ljudi tukaj je brez osebnih izkaznic. Čeprav pričakujemo, da se bo slednjič tudi pri nas ustavilo eno izmed teh mobilnih sodišč, ne vem, ali nam bodo osebne izkaznice kaj prinesle.« Pravi mir v Slonokoščeni obali ostaja hudo izmuzljiva dobrina.o je v osrednjo poveljniško sobo stopil general Paul de Puysbusque, so vsi poveljniki oddelkov že strumno postrojeni čakali na večerni brifing. S kratkimi predstavitvami dnevnih dogodkov se je zaokrožil še en dan 2400-glave francoske mirovne misije v Slonokoščeni obali. Medtem so se v osrčje vojaškega poveljstva še kar naprej stekala poročila s terena. Le forces humanitaire, kot se rada sama poimenuje francoska vojska, zadnje tedne v zahodni Afriki diha lažje. Pol leta po sklenitvi mirovnega sporazuma med uporniki s severa in osrednjo vlado z juga države se ta dragulj francoskega pokolonializma počasi spet vrača na pot normalizacije. Tako se vsaj kaže na površju.General ni preveč zgovoren