V Mariboru naj bi bilo takih, ki so puškina kopita sklenili prepustiti bolj možatim od sebe, sprva trideset, s tem da jih je med temi pet zavrnilo tudi uniformo in striženje, s čimer so si takoj na začetku priborili zelo poseben status. Teh pet civilistov je bilo v kaosu slovenske vojašnice prve dni prepuščenih samim sebi, brez vsakih konkretnejših informacij o statusu in postopkih, ki jih čakajo: edini resnejši napotek, ki so ga dobili, je bil, »naj ne bodo v napoto«, od časa do časa pa jim je prišel kak poveljnik naročit, naj se izpod tegale drevesa premaknejo pod drugega, tjale zadaj, da s svojo brezdelnostjo ne bodo delali slabega vtisa na navadne strumno postrojene vojake. Oster preobrat se je zgodil v sredo zvečer: »Pred tem se na nas sploh niso zares drli, glas so sicer povzdignili, če so bili v bližini drugi vojaki, v individualnih pogovorih pa so bili včasih celo čisto normalni.«