Dan, ki je sledil, je bil posebno zanimiv. Na vrsti so bile strelske vaje. Desetar je najprej razdelil puške. Jaz je nisem dobil, sekiral pa se tudi nisem zaradi tega. V vrsti smo strumno odkorakali proti strelskemu poligonu nekam daleč sredi polj. Ko smo prišli na pravo mesto, je desetar četi ukazal, naj se ustavi in stoji mirno. Tedaj sem začutil, da je prišel moj trenutek. Počasi sem stopil iz vrste, si odpel opasač, vtaknil kapo v žep in z rokami, prekrižanimi na hrbtu, lagodno korakal mimo postrojenih vojakov, kot poveljnik, ki pregleduje častno četo. Najprej so me zagledali vojaki. Prestrašeno so me klicali nazaj, saj niso mogli verjeti očem. Boril sem se s seboj. Glasovi vojakov, ki so me klicali nazaj, so odmevali v glavi in skoraj bi me bili že prepričali, saj bi zaradi tega početja gotovo lahko pristal na vojaškem sodišču. Še odločneje sem hodil ob vrsti in se trudil preslišati glasove. Vedno več vojakov me je gledalo in vse glasnejši so postajali klici: “Ej, vojak, vrni se. Poglejte ga, kaj dela, ej, vrni se.” Ko me je zagledal desetar, mu je v trenutku zakuhalo. Planil je proti meni, me zgrabil za ovratnik in dvignil tako, da so mi noge bingljale v zraku. Ves zaripel v obraz me je stresal in vpil: “Kaj je to, vojak? Vrni se v vrsto.” Jaz pa sem bil tako šokiran, da sploh nisem mogel govoriti. Lahko sem samo šepetal. To ga je malo umirilo, pa je prislonil uho k mojim ustom in čakal na odgovor. Vedel sem, da je prišel odločilni trenutek. Ničesar si nisem smel izmisliti, moral sem govoriti samo resnico. Bili pa smo na polju in žvrgoleli so ptiči, pa sem odgovoril: “Vojniče, ali na slišiš, kako ptice pojo ...” Desetar je samo prebledel in me v trenutku izpustil iz rok. Padel sem na tla in tam obsedel. On pa je oddrvel k poveljujočemu oficirju. Ko je ta prišel do mene, je verjetno že vse vedel, kajti z menoj je bil neverjetno prijazen. Prinesli so mi odejo in po turško sem se usedel nanjo, oficir pa je kar naprej ponavljal: “Nič se ne vznemirjaj, vse bo še v redu.” Vojaki so potem vadili streljanje, mene pa so pustili pri miru. Ko smo odhajali nazaj v vojašnico, nisem hotel hoditi v vrsti, ampak poleg vrste, z obeh strani sta me stražila vojaka. Ves vod se je pomikal tako počasi, kakor sem hodil jaz. Pospremili so me k zdravniku v vojašnici. Tam pa je sedel moj sošolec in glasno sva se zasmejala in si planila v objem. Sedaj jim je bilo vse še manj jasno. Vojaški zdravnik se je trudil s prijaznostjo: «Vojak, povej mi, ali so kakšne težave, ali je kaj narobe?” «Nič ni narobe, jaz nimam nobenih težav, le vsi okoli mene so nekam čudni.” «Nikar se ne vznemirjaj, vse bo še v redu. Verjetno si se ustrašil streljanja na poligonu, a sčasoma se boš tudi na to privadil. Sedaj pa pojdi lepo v svojo enoto, in če me boš še potreboval, sem ti vedno na razpolago.”