Strumno korakam po Prešernovi mimo predsedniške palače, ko začutim energetsko težko bolečinsko jedro (Tolle), ki mi prihaja naproti. Bolje pogledam in vidim mlado kitajsko dekle, kako žalostno hodi po pločniku, opazim, da si je z roko utrnila solze … Ustavim korak in jo prijazno pozdravim, deklica prestrašeno odskoči, saj sem jo zmotila v njenem zaprtem svetu žalosti. Jo ogovorim v angleščini in rečem, naj ne bo nesrečna, kajti zagotovo se bo obrnilo na bolje in se bo vse dobro končalo. »Mislite, da res?« me pogleda na široko in obraz se ji zjasni. »Prepričana sem,« ji zagotovim, jo pobožam po rami, in ji pomaham s stisnjenimi pestmi. Bolečinsko jedro se je umaknilo in dekle nadaljuje pot hitreje in bolj vzravnane drže.