Ta katehet je posebno hud pri šolskih spovedih in obhajilih. Vsakega posebej divje sprašuje, če bere Primorski dnevnik ali še kako drugo brezbožno čtivo. Pa kdo bi bral tisto trobentanje! A pohujšljivega tiska še v roke nisi smel vzet, tudi če so doma nanj naročeni. Nekaj se mu jih je zlagalo. Kak drugi, kot Aldo z Opčin, ki ni hotel lagati še pri spovedi, mu je po pravici povedal, da v Primorskem prebere samo šport. Spovednik mu vseeno ni dal odveze. Tako zdaj ne bo smel k obhajilu. Gotovo budno pazi nanj … To pa ni kar tako: nekateri profesorji namreč pri šolskih mašah gledajo, kdo gre k obhajilu in kdo ne. Ocena pri verouku pove svoje, komunisti in pogani prejmejo iz vedenja tudi red manj … kar je znak za ostale profesorje! Aldo tvega in gre brez odveze k obhajilu. Malo je pregrešno. Mislim pa, da je to, kar se mu je zgodilo v spovednici, še manj pravično. Tudi mene seveda doleti pri šolski spovedi vprašanje, če berem brezbožno čtivo. Izmuznem se mu, češ da za ta greh nimam priložnosti, ker sem gojenec v Marijanišču … in dva tedna nisem bil nič doma. Seveda me spovednik vpraša, kaj vse imamo doma. Nisem mu našteval vsega, ker so pri nas listi in lističi vseh barv, kot jeseni v Bošketu. Nisem pa mu mogel zamolčat Primorskega z zvezdo in Triglavom v glavi. Začne me prepričevat, da se moram staršem upret, jih spreobrnit. Če ne gre zlepa, naj veliko molim in še ravnatelju Marijanišča naj povem, da mi bo pomagal. Postaja mi očitno, da se po svetu sprehaja kup resnic. Za vsako od teh strumno korakajo čete borcev. Zaradi teh resnic ostanejo ljudje, ki si jih zataknejo za klobuk, velikokrat brez pameti. Včasih, tako pove oče, tudi brez glave.