Ob našem obisku pri Milanu in Ivanki Arčnik nas je prvi pozdravil simpatičen kuža Reks, ki je mešanica med zlatim prinašalcem in jazbečarjem. Nekaj časa je bil zelo glasen, vendar je kmalu nehal. Lastnika sta povedala, da jima je kuža v pravo veselje, saj zganja velike norčije. Je pa tudi dober čuvaj vseh njunih kokoši, okrasne perjadi, ovc in zajcev. Čuva pa tudi obnovljeno dvesto let staro hišo, v kateri prebivata dvanajst let. Vstopili smo v leseno hišo z manjšimi prostori in z nizkimi stropi. Kot v pravljici, bi lahko rekli. Prijetna toplota je prihajala iz zakurjene krušne peči. Ob kavici in pecivu se pogovarjamo o tem, kako sta iz mesta, kot so Konjice, prišla tja, v malce odročen kraj. Vsa navdušena pripovedujeta: "Že precej let nazaj sva malce nižje od najinega sedanjega doma kupila nekaj zemlje za vinograd. Bilo je precej zapuščeno, polno trnja in podrasti. Z dobro voljo sva zemljo očistila, posadila vinograd in postavila zidanico. In tako smo se v prostem času iz Konjic vozili na naš vikend. V tisti samoti nama je bilo vedno bolj všeč, kar sta opazila ostarela soseda. Morava povedati, da sta v tej hiški prej živela Franc in Angela Valand. Kot sosedje smo se dobro razumeli in večkrat sva jima pomagala pri delu. Ker pa zakonca Valand nista imela otrok, sta domačijo ponudila nama. Seveda je bilo vse v dokaj slabem stanju in odločitev ni bila ravno lahka. Kljub temu je prevagala misel, da bova živela na svojem. Odločila sva se, da podpiševa pogodbo o preživljanju in prevzameva domačijo."