Vhodni portal, del nekdanje kraljeve dvorane, krasijo skulpture slonov. Sloni so simboli hindujske boginje Lakšmi, kar pa budistov ne moti. Vhodna dvorana, ki jo krasijo kamniti stebri, je prostor, namenjen glasbenikom z velikim bobnom. V nadstropje vodijo stopnice v predprostor z darovi cvetja in sadja in gorečimi svetilkami s kokosovim oljem. Relikviarij, ki je spravljen za zaveso, dan in noč varujejo oboroženi stražarji. Predprostor je z mostom povezan z drugo zgradbo, ki je bila nekoč del kraljevega bivališča. Tega ni več, ostali so le temelji in zapisi tujih poslancev, ki so prihajali na kandijski dvor. Številna votivna darila krasijo stene in strop. Stopnice vodijo v pritličje, kjer menihi berejo svete knjige in opravljajo obrede ob rojstvih in porokah. V bližnjem vodnjaku si verniki umivajo stopala pred vhodom v tempelj in v oktagon, kjer je v pritličju shranjen kip Bude iz kristala. V nadstropju oktagona, ki so ga Angleži uporabljali za zapor, je bogata knjižnica. Večina svetih knjig je pisana v jeziku pali, ki je soroden sanskrtu in zelo podoben jeziku, ki ga danes govorijo Singalci. V tisočletnih zapisih, vrezanih na palmovih listih, ki so jih povezali v knjige, pripovedujejo tedanji menihi o dogodkih na Šrilanki. Duthavansa pripoveduje zgodbo o Budovem zobu, Mahavansa in Čulavamsa pa sta epski pesnitvi. Mahavansa, zapisana na podlagi starejših dokumentov v 2. stoletju, pripoveduje legende o prihodu Vidžaje, o budističnih misijonarjih ter o dogodkih v prvih stoletjih bivanja Singalcev na Šrilanki. Pesnitev se nadaljuje s Čulavamso. Kroniko Šrilanke so zapisovali menihi od 2. st. n. št. do prihoda Angležev. Obe pesnitvi sta brez dvoma edinstven kulturni dokument.