Srečno poročeni mladenič dobi od notarja obvestilo, da mu je stric zapustil svoje premoženje. Mladi par evforično fantazira, kako bo konec denarnih skrbi, kako bo potoval po svetu in užival. Na hitro se odpravita k odvetniku, da bi ugotovila, koliko je vredno premoženje. Njuna velika pričakovanja se sesujejo, saj stric ni imel nič vrednega, le star, zanemarjen kino, ki je bil zaprt že precej časa. Pogled nanj je bil res žalosten: projektorji so delali na pol, slika se je tresla, ko je mimo kina peljal vlak, operater je rajši pil, kot vrtel film, blagajničarka je pletla, saj gledalcev skoraj ni bilo, hišnik, ki je tudi prodajal vstopnice, pa si je želel livrejo, kakršno je imel biljeter v konkurenčnem kinu. Novi lastnik, dedič, je precej obupan, saj lepši kino v bližini privabi vse gledalce. Njegov lastnik bi rad odkupil stari kino, da bi zgradil parkirišče in se znebil morebitnega tekmeca. Toda novi lastnik se zaveda, da so tudi zaposleni del kina in jih ni voljan kar odpustiti. Z novimi prijemi si prizadeva poživiti ponudbo, čeprav se film kar naprej trga, prekinja, trese, se gledalci tudi ob tem zabavajo.