ranc je fotografijo pokazal stricu. “Stric, kaj se ti zdi? Ti je všeč?” je vprašal strica, ki je na cesti pred hišo menjaval preluknjano zračnico svojega skuterja. Slike si ni upal vzeti v roke, ker so bile roke zelo umazane zaradi dela, s katerim je bil trenutno zaposlen. Ne da bi se slike dotaknil z rokama, si jo je od daleč z velikim zanimanjem ogledal. “Ja, zakaj ne?” je odgovoril stric na prvi pogled. Franc je celo popoldne čakal trenutek, ko bi stricu lahko sporočil svoje razočaranje nad fotografijo, ki jo je napravil. “Ne vem..., če gledaš dobro obraz,... se pogled zdi nekoliko jezen.” Franc je imel ta občutek in je želel slišati stričevo mnenje. “Jezen? Rekel bi, da je pogled... ekspresiven!” Stric mu je takoj povedal, kaj misli, in slika mu je bila res všeč, kot so mu bile res všeč vse slike, ki jih je napravil Franc. Dejstvo, da so mu bile všeč prav vse slike, ki jih je nečak napravil, ni pomenilo, da ni imel kritičnega čuta. Kritični čut mu je morda nekoliko uplahnil, ko je šlo za slike, ki jih je napravil Franc. Neizmerno je cenil vse njegove fotografije. Bil je prepričan, da ima nečak za fotografiranje res nenavaden talent. Tudi ko mu je Franc pokazal Mojčin portret, je kljub nenatančnemu ogledu imel neki estetski užitek. Franca pa je tokrat morda motilo, da je bil izraz na obrazu preveč kričeč. “Ja, toda ... mislim, ja ... ekspresiven obraz ne pomeni nujno, da mora izražati jezo. Tu vidiš jezo v pogledu, tudi ustnice izražajo jezo. Se ti ne zdi?” Franc je bil nenavadno kritičen do svoje slike, tako kritičen, da je skoraj prepričal tudi strica. “Ja, morda imaš prav. Toda jaz sem mnenja, da je slika lepa. Pojem lepote je subjektiven. To kar je zame lepo, ni rečeno, da je lepo tudi zate.” In Franc je stricu rekel: “Ne, meni ni všeč.” “Ja, .... če ti slika ni všeč takšna, kot je, jo lahko s pomočjo računalnika kadarkoli olepšaš.” Stric je Francu predlagal to imenitno možnost, ki jo ima dandanes kdorkoli se ukvarja s slikanjem, in sicer da fotografijo lahko popravi preko računalnika, enostavno zato, ker ni hotel, da bi se Franc predal slabi volji zgolj zaradi slike, ki mu ni bila všeč. “Ja, ... je res..., saj bi to lahko storil. Toda...” Franc ni bil povsem prepričan, da bi ga olepšanje slike zadovoljilo. Da bi nečaku pomagal se otresti slabe volje, je stric vztrajno nadaljeval: “Saj računalnik znaš uporabljati.” Franc pa je imel velik dvom, da bi ga preko računalnika olepšana slika lahko spravila v dobro voljo. Rekel je stricu: “... Ja, pa ni ista stvar.” Stric ni razumel, kaj si je Franc želel, da bi mu svetoval. Zares mu ni bilo jasno. “Kako?” je osuplo vprašal stric. “Ne vem, zdi se mi, kot če bi svojemu skuterju, ki si ga pobarval z agresivno rdečo, hotel spremeniti barvo.” Franc je skušal razložiti stricu svojo misel.