praznina. Še vedno pa bi precej pridobili, če bi v letih največje gnetljivosti možganov zmogli otroško pozornost usmeriti, denimo k izumu tiskanja na tkanine, namesto da razmišljajo o španski armadi ali bitki pri Waterlooju. Pomislil je, da je napočil čas za vrnitev v otroško sobo. Pogledal bo, kako otroka napredujeta pri igri z miroljubnimi igračami. Ko je stal pred vrati, je zaslišal glasno Ericovo poveljevanje, Bertie pa se je tu in tam oglasil s koristnimi predlogi. »To je Ludvik štirinajsti,« je govoril Eric, »tisti v pumparicah, za katerega je stric rekel, da je izumil nedeljsko šolo. Prav nič mu ni podoben, vendar drugače ne bo šlo.« »Prinesel bom mojo škatlo z barvami in mu naslikal rdeč plašč,« je dejal Bertie. »Da, in rdeče čevlje. To je Madame de Maintenon, tista, ki naj bi bila gospa Hemans. Ludvika roti, naj ne gre na odpravo, on pa je ne posluša. S seboj vzame maršala Saxeja in pretvarjati se morava, da je z njima še na tisoče mož. Skrivno geslo je Qui Vive? In odgovor nanj L'etat c'est moi – to je bil eden njegovih najljubših izrekov, veš. V trdi temi priplujejo v Manchester in jakobinski zarotnik jim izroči ključe trdnjave.« Harvey je pokukal skozi vrata in videl, da je stavba mestne komunale dodobra preluknjana; skozi luknje so štrlele cevi namišljenih topov, predstavljala pa je glavno utrdbo v Manchestru. Johna Stuarta Milla so pomočili v rdečo barvo in je očitno predstavljal maršala Saxeja. »Ludvik ukaže, naj njegove čete obkolijo stavbo podružnice Dekliške krščanske zveze in zajamejo vsa dekleta, ki so v njej. 'Ko se vrnemo v Louvre, bodo vsa dekleta moja,' pravi. Tu se morava pretvarjati, da je gospa Hemans ena od deklet. 'Nikoli!' reče in zabode maršala Saxeja v srce.«