Moje najbolj srhljivo pajkovsko doživetje velja hkrati tudi za mojo največjo blamažo, pa čeprav se je to zgodilo, ko sem bil še bolj mlad. Ko sem imel trinajst let, me je stric povabil, da poletje preživim pri njih, na kmetiji. Seveda se nisem mogel upreti taki ponudbi in vse je teklo dokaj dobro, dokler ni nekega dne stric priredil rojstnodnevne zabave. Seveda so bili povabljeni vsi sorodniki, pa tudi veliko število sosedov in med njimi sem opazil tudi simpatično sosedovo hčerko, ki je bila približno mojih let. Seveda ni trajalo dolgo, da sva se spoznala in se zapletla v zanimiv pogovor. A ta idila je trajala le, dokler odrasli niso popili vsega vina na mizi in me je stric prosil, če mu grem pomagati iskati novega. Seveda ima stric, kot se za pravega vinogradnika spodobi, tudi vinsko klet; tako pravo starinsko, povsem vkopano v zemljo in zato seveda temačno in vlažno. Seveda v njej tudi ne primanjkuje pajkov vseh velikosti in oblik, da sploh ne omenjam njihovih pajčevin, še posebej na tistih najbolj oddaljenih koncih kleti. Seveda pa stric na tak dan ni hotel streči kakšne poceni "kislice", zato sva se odpravila bolj proti koncu kleti, kjer je hranil bolj staro rujno kapljico. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da je bil tisti del kleti dobesedno prepleten s pajčevinami. Jaz že od nekdaj nisem bil ravno velik ljubitelj pajkov, pravzaprav bi se lahko reklo, da sem bil pravi arahnofob, saj si nisem upal prijeti niti suhe južine. Sedaj sem že malce prebolel ta strah, takrat pa si skoraj nisem znal predstavljati česa hujšega. No, toda ker je bil z mano stric in pred sorodniki (ter novo prijateljico) nisem hotel izpasti kot strahopetec, sem stisnil zobe in sledil stricu. Toda ker nesreča nikoli ne počiva, je ravno v trenutku, ko je stric izbiral vina, v kleti pregorela žarnica. Stric mi je v roke potisnil svojo ročno svetilko, rekel, naj ga počakam in se odpravil poiskat novo žarnico. Tako sem se znašel povsem sam v temačni kleti, obdan s tesnimi policami in grozečimi pajčevinami, in kaj hitro so se mi pred očmi začele prikazovati najrazličnejše grozljivke, ki so seveda vsebovale velike pajke. Da je bila situacija še hujša, sem kmalu tudi opazil, da imajo pajčevine seveda svoje "prebivalce", ki so pridno lezli gor in dol in mi povzročali kurjo polt. Toda verjetno bi tudi to še nekako zdržal, če ne bi kar naenkrat pri nogah začutil nekaj kosmatega in toplega ter v medli svetlobi videl nekaj pajčevinastega, ki se je hotelo povzpeti po mojih hlačnicah. S polmetrskim pajkom v mislih sem vrat na nos zbežal iz kleti in zaradi prestrašenosti dobesedno telebnil v sobo, kjer so se vsi prešerno zabavali, ter jim začel razlagati, kakšne pajkovske pošasti živijo v stričevi kleti. In res so se, verjetno bolj za zabavo kot zares najbolj pogumni odpravili raziskat zadevo in kaj hitro ulovili "pošast" in jo prinesli pokazati. Na mojo veliko grozo in na zabavo ostalih se je pošast izkazala za mladega hišnega muca, ki je očitno hotel raziskati klet in se pri tem početju dobesedno ovil v pajčevine. Seveda sem bil tisti dan (in še nekaj naslednjih let) vedno deležen nadležnega smeha in pomilujočih pogledov in kar dolgo je trajalo, preden sem si spet upal stopiti pred sosedovo hčerko. Sedaj že priletnemu mačkonu Maksu (kot mu je ime) pa še vedno nisem povsem odpustil.