Latniki so bile edini del vrta in dvorišča, za katerega je skrbel samo stric in na katerem je on, človek, ki ga niti danes, dve leti po njegovi smrti, ne morem opisati kot drobnjakarskega, opazil tudi najmanjše spremembe. Moja teta je med moževim popoldanskim počitkom, kadar so vremenske razmere to dopuščale, sedela v hladu trte in najpogosteje s svojo poročno pričo, teto Olgico, ki jo je spoznala še v Vukovarju, pila turško kavo, skuhano v bakreni džezvi, ki je bila najmanj enkrat na teden zglancana s sidol pasto, ki jo je kupila na sarajevski Baš-čaršiji, ko je prvič obiskala mojega očeta in v njegovem majhnem najetem stanovanju našla mene v življenjsko nevarni vročici. V premorih med pogovorom, ko sta se obe botri na kratko odločali, ali bosta po izmenjavi receptov prešli na tolikokrat obdelano, vendar vedno hvaležno temo odnosov med čednimi snahami in zanemarjenimi tasti ali na izkazovanje skrbi za svoji z delom vedno preobremenjeni in bolni materi, je teta velikokrat vstala in z vrtnimi škarjami, ki so bile vedno pri roki, odrezala eno od mladih vejic vinske trte, in sicer tisto, ki je po njeni presoji kvarila klasicistični red, h kakršnemu je težila že od malega, kar lahko še sedaj povedo njene sestre in bratje. Preprosto ne znam razvozlati, kako ji je vedno uspelo odrezati prav tisto mladiko, v katero je stric polagal največ upanja, za brste katere je skrbel, jih pazljivo prislanjal k žici in jih čisto na rahlo privezoval s tankim ličjem, da se ja ne bi poškodovali. Zaradi takih mladih trtinih upov je leta 1966 tudi naročil nov hrastov sod pri najboljšem mojstru v mestu, pri našem sosedu deda Mišku, ki je imel takrat, prepričana sem, največje in najmočnejše, zame pa tudi najlepše roke na vsem svetu, roke z nekakšno prefinjeno močjo in jasno izraženimi žilami, ki se jih spominjam še trideset let kasneje, kadarkoli načnejo moje prijateljice pogovor na temo pravih moških rok. Z njimi je deda Miško istega leta izdelal tudi moje prve lesene sanke, ki sem jih skupaj s Kanditovim darilnim paketom našla pod božičnim dreveščkom, zaradi katerega smo vsako leto na sveti večer stričev trosed prestavljali v spalnico. Na sankah sva se vnuk deda Miška in jaz spuščala v zaledeneli Bajer blizu proge, česar najini seveda niso smeli vedeti, s sankami pa sva se tudi postavljala pred drugimi otroki, ker sva za razliko od njih na sankah imela tudi majhni pernati blazinici, modro in rdečo. Domov sva ju morala prinesti suhi, to je bilo namreč zagotovilo, da sva se sankala mirno in da nisva zanalašč pravračala drug drugega. In zares sva ju taki prinašala, vendar sva jih pred prihodom domov sušila v kuhinji debelega Zvonkota, mojega prijatelja iz razreda. Blazinici sva polagala na štokrle v bližino litoželeznega šporgeta, v katerega odprtino je Zvonko metal odpadke dikovega parketa. V zahvalo za dobroto, sem morala Zvonkotu obljubiti, da mu bom naslednjega dne prepustila svojo šolsko malico. To sem tudi storila, ker je bil debelinko nagnjen k maščevanju in lahko bi se zgodilo, da bi, če ne bi držala obljube, na poti iz šole domov obiskal mojo teto, najprej pohvalil njeno čiščenje snega na potki pred hišo in ga dal za zgled ostalim, potem pa bi, takole spotoma, vprašal, ali sta se blazinici dovolj posušili. Zvonko me je v svoji siromašni hišici, v kateri je živel z mamo samohranilko, ki je bila zaposlena v tovarni hrastovega pohištva, naučil, da bom morala vsako najbolj neznatno tujo uslugo, še posebej, če bo povezana z mojim povsem neznatnim užitkom, takoj poplačati. Mogoče se zato še zdaj v redkih trenutkih lastne sreče ne morem povsem predati nenadejanemu razpoloženju, ker vem, da bom za vsako lepo podrobnost, ki jo bom doživela, dobila, in to zelo kmalu, kot odgovor plaz bolečine, ki bo uničilo prejšnje srečno stanje. Vendar mi je bil Zvonko kljub vsemu simpatičen. Prednja dva zoba je imel razmaknjena tako kot jaz, lasje so mu štrleli tako kot meni, dobro je znal loviti paglavce v kanalu, ki je sekal livado pred našimi hišami, in samo on je bil lahko po številu ujetih meni enakovredni nasprotnik. Za razliko od drugih fantov s ceste je vedel, zakaj se dekliških premraženih rok ne sme greti na peči in zakaj se mlada princesa razveseli, kadar dobi v dar z debelimi barvami na šeleshamer narisanega zajca. In Zvonko je najraje risal zajca na smučkah, prav takega, kakršnega je videl nekoč v neki risanki v Nemčiji, kjer je bil cele štiri dni gost pri svojem očetu in njegovi mladi soprogi. Ona mu je za darilo kupila pravo kavbojsko obleko in plastično pištolo z opasačem, ki ga je moral čika Miško takoj po Zvonkotovi vrnitvi z Zahoda zaradi obsega njegovega telesa doštukati za celih deset centimetrov. Teta Ljiljana, tako je bilo namreč ime Zvonkotovi mačehi, je poslala njegovim prijateljem tudi veliko vrečko sadnih bombonov, kar je njen požrešni pastorek zatajil, storjeni greh pa nam je priznal šele nekaj mesecev kasneje, ko je aromatizirani okus po sadju že pozabil in ko je pomenilo priznanje neke skrivnosti zanj vstopnico v bratsko ulično klapo, imenovano po narodnem heroju Klapa Ivo Lola Ribar. Članstvo v združbi je pomenilo, da si pristal na nesebično podporo vsem članom, na medsebojno prepisovanje domačih nalog, na nestrpnost do vseh, ki niso bili naši, pomenilo je fizične obračune z nesomišljeniki, pomoč pri večjih hišnih opravilih, kot sta trgatev ali nošnja vode med okopavanjem koruze, skupinske športne zmage in, to še posebej, boljše ocene iz matematike, slednje je bilo v naši ulici dokaz posebne pameti. Zvonkotova iskrenost bi skoraj ogrozila ves projekt, česar nikakor nisem mogla dopustiti, ker je bila Klapa Proletarske brigade iz sosednje ulice že precej dobro uigrana, na kar so me spominjale boleče podplutbe na mojem desnem nadlaktu, za katere se je bilo treba čim prej maščevati. Lolašem sem najprej obljubila, da bom strica prosila, naj iz Kandita prinese bombone, najbolj podobne nemškim, ki jih bomo jedli vpričo Zvonkota, on pa jih bo lahko, to je bilo jasno, samo gledal, vendar sem jih potem pregovorila, naj oprostimo našemu nepremišljenemu, ne pa tudi hudobnemu prijatelju. Spomnila sem jih na tisti dogodek, ki so se ga vsi še kako dobro spominjali, ko je Zvonko pred vsemi v razredu na prvi uri razredne skupnosti učiteljici razodel dogodek s trgatve v stričevem vinogradu, zaradi katerega sem še leta zardevala in ki se ga bom spomnila vedno, ko bo kdo izgovoril besedo rima.