Kadar koli mi kdo s pomenljivim namigom oznani, da bi mi rad nekaj povedal (nekaj zanimivega za časopis, se ve), se mi pred očmi prikažejo – strici. Strici, ki so mi povedali. Pravzaprav prekmurski strici Miška Kranjca, ki so mu znali pripovedovati takšne zgodbice, da je iz njih na stara leta skoval roman. Nekakšno epopejo o rodbini, prežeto s spomini in pesmijo. Najboljša med njimi poje o spominčicah. Stricem, ki znajo pripovedovati zgodbice, zdaj pravimo tudi informatorji. Tudi iz njihovih zgodb nastajajo celi epi. A ti bolj spominjajo na drugi del Kranjčevih spominčic, tistih iz madžarskega halgatoja, ki so na pomlad tako razkošno cvetele po vseh jarkih in se je njihov vonj zdel vsem omamen – bodisi da so ga res širile spominčice bodisi usihajoči jarki. Dandanes zasavski strici pripovedujejo dve vrsti zgodbic: ene so kot od pravih spominčic, nad drugimi veje duh po jarkih.