Tri dni preden je bila posneta fotografija, me je teta vzela s seboj, da bi se poslovila od svojih najbližjih, ki so se selili v Kanado in od katerih se bodo vsi poslovili v babičini hiši. Spominjam se, da smo se poslavljali zgodaj zjutraj, da je mama jokala in da je bil njen obraz podoben rdečemu puloverju, ki ji ga je kupil oče za na pot, da so si mali čistili čevlje, tako da so z nogami brcali po rosni travi, in da je oče klical, da bodo vsi skupaj zamudili avtobus do Vinkovcev, če se bo mama samo še enkrat vrnila, da bi me poljubila. Tistega jutra sem vedela samo, da odhajajo najprej v Italijo, v Milano, kjer jih bosta na železniški postaji pričakala očetova sestra in njen mož Oscar, in da bodo potem šli v nekakšen zbirni center, o katerem je moja učiteljica Dušanka, ko sem se ji prvikrat zaupala in jo prosila, da bi mi tik pred koncem šolskega leta za nakaj dni opravičila izostanek, govorila vse najslabše. Vnaprej mi je opravičila izostanek ves zadnji teden pouka in mi podarila Ostržka v izdaji sarajevske Lastovke, kjer me je v posvetilu nagovorila kot svojo najboljšo učenko in mi ob svoje besedilo nalepila sličico simpatičnega diminakarja. Teta in jaz sva odpotovali istega dne, presedali sva nekajkrat, menjavali avtobus s kavbojskim vlakom in njega z gumulko. Naslednjega dne zjutraj so moji odpotovali. V istem hipu sem se hotela vrniti v svojo šolo, med svoje prave prijatelje. Hrepenela sem po glavnem odmoru in po malici z najboljšim čajem na svetu, po tistem v plastničnih šalicah, mnogo boljšim od onega z limono, kakršnega smo pili doma iz tetinih porcelanastih skodelic, na dnu katerih je bila napisana nekakšna številka, zaradi katere bi bila velika škoda, če bi se kakšna skodelica razbila, in za najboljšim kruhom s pašteto, kakršna je samo v velikih, ne pa tudi v malih Gavrilovićevih oranžnih konzervah. Vendar je imela teta kot vsakič obilo dela. Morala je oprati babičine zavese, poribati pod, prebarvati verando, presaditi rože, urediti dedov grob. In bogve koliko časa bi takrat ostala na številki 104, če ne bi slišala, kako me babica, ki je ob eni večji in eni manjši šalci za kofe sedela z menoj pod jablano, sprašuje, kdaj se bova s teto končno vrnili domov v Slavonijo. Priznala sem ji, da bi se jaz najraje kar takoj, ker se bodo moji iz razreda jutri skupaj s tovarišico fotografirali za barvno fotografijo. Teta, najbrž bolj užaljena kot jezna, bi takoj odpotovala, samo če bi imeli na razpolago kakšno prevozno sredstvo in če ne bi samo nekaj hipov po tem, ko sta se hči in mati pobotali, zagledale rdečega fiata 101, kako se počasi vzpenja po babičinem griču. Ko se je približeval, smo v vozniku vse bolj prepoznavale strica Oscarja, v njegovem sovozniku pa mojega očeta Ilijo. Torej ni bilo težko sklepati, da se na zadnjem sedežu stiskajo moja mama in njeni trije preostali otroci. Babica je takoj prosila za vodo in sladkor, teta je citirala samo sebe in že prepoznaven stavek, skozi katerega je bilo jasno razbrati, kaj si ona misli o sposobnostih lastnega brata in še bolj njegove žene, ki je bila med drugim zanj najslabša možna izbira, jaz pa sem stekla proti avtu, pozabila, da sem si še pred eno uro silno želela oditi, in vedela, da bom morala naslednjega dne skupaj z ostalimi nenadejanimi povratniki namesto paštete malicati sir in kajmak. Odrasli so, brž ko je avto zapeljal na dvorišče, začeli nekaj vpiti. Iz njihovih na pol stavkov sem razumela samo to, da očka v Milanu ni popil jutranjega šilca in so se mu roke tako močno tresle, da ni mogel izpolniti niti prvega formularja. Moji mlajši sestri, brat in jaz smo počepnili pod jablano in se glasno smejali, ko je Mirjana, leto dni mlajša od mene, začela govoriti nenavadno hitro, tako kot govori naša sestrična iz Italije. Sestričnin oče, naš stric Oscar, je prav tedaj pritisnil na fotoaparat. Naslednjega dne smo nadaljevali s spakovanjem in jaz se niti spomnila nisem, da se prav tistega dne moja klapa iz razreda, vsi lepo počesani, razmešča pred uradnim, onim pravim fotografom, kumom direktorja naše šole. Če bi bila takrat z njimi, bi verjetno sedela ob učiteljici, kot sem pri prvem obhajilu sedela ob patru Celestinu, oblečena v prozorno muslinasto oblekico, ki mi jo je stric prinesel s službenega potovanja na Dunaj in je bila drugačna in lepša od vseh drugih na fotografiji, in z venčkom na glavi, spletenim iz belih dvojnih cvetov pelargonije, kakršna je uspevala samo v tetinem vrtu.