Lovro je komaj verjel tem besedam, poleg tega pa ni mogel verjeti, da je stric prišel na obisk in prinesel vsa našteta darila. Josipina mu je 23. marca odgovorila: »Predvorski. Ja, kuro Lovričko moj! I tako, da je nečem pogledati, ne imeti na svojoj mizici. Pečena je, i tak gerda! Hoče mi se skoro misel urinuti, da se delajo sa tom norca iz mene, so mi sovražni i u tom vse drugo!« Lovra so Trdinove besede glede Josipine užalile, zato je prišel z njim v spor. Trdinovo kratko poročilo takole pravi o srečanju s Tomanom: »Ko sem bil tretje leto na Dunaju, pride Toman tja da kupi nevesti kak lep dar, in po dolgem iskanju dobi res, kar je želel, zlate zapestnice, iz katerih se je lesketal belo-modro-rdeč email. Potem pride v kavarno in spravi mene, Svetca, Bohinjca in mislim, da tudi Valjavca na šetnjo v Schönbrunn. Pogovor teče o literaturi. Z velikim čudom zapazim, da je Tomanu vzela ljubezen vso samostojnost. Namesto dokazov je samo dejal: »Tako misli Josipina.« Za nekatere reči smo se sprli, Toman nas je pobijal zopet z Josipino. To nepretrgano sklicevanje me nazadnje zjezi, da bleknem nepremišljene besede: »Daj Josipini mir, pa naj se babe v te reči ne mešajo, naj primejo rajši za igle in burkle. Za pametne ljudi so ženske avtoritete le v kuhinji in postelji.« V tem hipu se Lovro od srditosti kar trese, lice mu zabledi kot smrt, pa zopet zardi kot purman, kakor bik zarjove: »Tvoja sreča, da nimam s sabo pištole, ta hip bi bil mrtev!« Prisotna prijatelja ga zopet pomirita, kar jima steče na moje začudenje prav kmalu. Ko se začne nov pogovor, je kakor prej vsaka druga beseda Josipina. Jaz sem molčal in se za naprej tovarišije s strastnim pesnikom ogibal.«