"Tisto jutro sem pomagal bratu Johanu v gozdu nalagati trame. Na travnikih smo imeli še mrvo, pa sem šel domov, da bi pomagal še tam. Šel sem ob gozdu in naletel na sosedovega fanta, Gačnikovega Janeza, ki se je ravno nekam napotil. Poklical me je in mi rekel, naj nikar ne grem domov, ker so v vasi miličniki. Niso bili pri nas, ampak pri sosednji Škrajnarjevi hiši. Ugibal sem, po kaj naj bi prišli tja. Morda zaradi dela v kočevskih gozdovih, za kar so tisti čas pogosto nabirali ljudi? A si nisem dolgo belil glave. Skočil sem domov, vrgel motiko in grablja na rame in jo ubral nazaj do našega travnika. Na travnik je kmalu za mano prišla tudi Škrajnarjeva Eli, dekle, ki je nekaj mesecev prej služila pri nas in je dobro vedela, koliko je ura. Vprašal sem jo, če so bili miličniki pri njih zaradi mene. Le prikimala je. Zdaj sem vedel, da gre zares. Kmalu zatem je prišel domov tudi Johan, ki je na kandijsko postajo odpeljal trame, ki sva jih prej naložila. Tudi on je prišel na travnik obračat mrvo. Vtem ga je pa že prišel iskat njegov sin Tonček, češ naj gre domov, ker so eni strici prišli k hiši z avtomobilom." Tako pripoveduje Jože o zadnjem dnevu svojega skrivaštva na Boričevem.