Pogovor s fužinskim reperjem Zlatanom Čordićem Zlatkom je pogovor z ulice. Impulziven, brez olepševanj in globokih razmislekov, poln kontradiktornosti, paradoksov in divjih preskokov. Ko je slovenski informacijski urad Sveta Evrope Zlatka vključil v letošnjo evropsko kampanjo »Spregovori proti diskriminaciji«, je imel v mislih natanko to: prepustiti besedo tistim, katerih govorica se izgublja v splošnem kričanju, če se že prebije v ospredje, pa prileti prek glav in pod trebuhom. Ustaljeni komunikacijski kanali ne vedo, kaj bi z njo, saj pripoveduje o stvareh, ki so preveč običajne, da bi bile zaznavne, in preveč temeljne, da bi jih bilo mogoče stlačiti v kategorije.Zlatko ni bil v bistvu nič posebnega: otrok skromne delavske družine iz Bosne in Hercegovine, ne prav uspešen v šoli, neuspešen v kriminalu in tragikomično nespreten pri uživanju mamil. Nič v življenju se mu ni izšlo, zato se je lotil ustvarjanja glasbe in v nekem trenutku preskočil prostorsko zanko: z desetčlansko ekipo akademsko izobraženih jazzovskih in klasičnih inštrumentalistov je izdal tri reperske plošče. Tik pred izidom (16. junija) je knjiga njegovih poezij z naslovom 585 teorija, Izštekani: Zlatko in Optimisti. Opremljena bo z deli mladih slovenskih likovnikov, nekaj sociološkimi teksti ter strokovnim literarno-kritiškim razrezom Zlatkove ulične poezije. Pri njenem nastanku in promociji sodeluje RTV Slovenija, spremno besedilo pa ji je napisal letošnji Prešernov nagrajenec Goran Vojnović: »Zlatko je končno spregovoril z jezikom Fužin za Fužine o Fužinah in na v resnici edini legitimen način. Z ulice za ulico.«Ljubljanske pločnike je Zlatko lani potiskal z gverilskim sloganom »Svet je lep!« Lep je, pa kaj!? Vsak dan ga pohodi tisoč nog. Zlatko pripoveduje o tistem delu družbe, ki je slabo slišen in viden prav zato, ker je večinski družbi preveč podoben. Zoprna lastnost komuniciranja je, da pogovor lažje steče med osebami, ki se bolj razlikujejo, kot med tistimi, ki jih ločujejo zgolj majhne podrobnosti. V teh podrobnostih se zakoti diskriminacija.Šestindvajsetletni reper na nenehnem sprehodu v odraslost je most med institucijami in njihovim ciljem, med svetom konceptov in razpršeno mladino. Zgodbe o svojih stranpoteh napačnih korakih, majhnih za človeštvo in vedno prevelikih za človeka pripoveduje na obiskih slovenskih šol. Sodeloval je v kampanji Unicefa in repal v ženskem zaporu na Igu. Vsakokrat je na sceno »vletel« na gverilski način, brez uradnih povabil, ob namigih glasbenikov, raziskovalcev, učiteljev, socialnih delavcev in paznikov, ki so slutili, da bi bila njegova pripoved lahko zanimiva. Sodelovanje z njim daje naključne rezultate. Na naše povabilo, da bi se za pogovor sestali v katerem od fužinskih kafičev, je odvrnil, da bi se raje sestal kje drugje.Zlatko, Fužine zasedajo v medijih posebno mesto, ki vzburja domišljijo. Tudi v literaturi in gledališču navdihujejo kulturne dosežke, izmed katerih je Vojnovićev roman Čefurji raus letos prejel Prešernovo nagrado. Po drugi strani pa so običajno mestno blokovsko naselje s predvidljivimi zgodbami. Zakaj navdihujejo vas?Za začetek poslušajte zven imena Fužine. Fu-žine! Sliši se dobro, ne? Res je, da so si vsa blokovska naselja podobna. Prijateljica, ki se je preselila na Fužine iz Velenja, pravi da med njima ni razlik. Vendar Fužine niso samo tipično delavsko naselje. Kakovost gradnje naših blokov je bila zelo dobra. Še danes je na njih ohranjen prvotni betonski omet. Pohvalimo se lahko tudi z najmanj petimi izjemnimi nogometaši, ki igrajo za našo reprezentanco Samir Handanovič, Zlatan Ljubijankič, Darjan Matič, Luka Žinko, Branko Ilič. Na Fužinah smo poleg nogometa igrali igro z žogo, imenovano glavce. V njej moraš zadeti žogo z glavo, medtem ko se gugaš na gugalnici. Nogometaši, ki sem jih naštel, so jo igrali z nami. Mislim pa, da je bistvo njihovega uspeha v tem, da so se skušali kljub množici, ki te na Fužinah vleče v anonimnost, na vsak način prebiti in dokazati, da zmorejo več kot to. Mnoge čefurske družine otroke spodbujajo k igram z žogo, šola je šele na drugem mestu. Če imajo otroci doma mamo in očeta, ki nimata šol, ne pričakujte od njih, da bodo uspešni učenci. Lahko pa jih usmerite k žogi in bodo naredili veliko za to državo. Na Fužinah smo imeli vrsto športnih talentov, vendar na žalost ni vsem uspelo. Sam sem morda eden takšnih.Kaj se je zgodilo?Problem je bil ekonomski. Pri dvanajstih sem treniral nogomet, bil sem v drugi postavi Slovana. Nogomet sem imel rad, pozimi sem za kondicijo tekel po snegu, ko drugi fantje tega niso počeli. Potem pa so v klubu dvignili članarino z dva tisoč na štiri tisoč tolarjev in izpadel sem, ker je oče in mama nista mogla več plačevati. Takrat je bila v Bosni vojna in pri nas sta živela stari oče in stara mama, ki sta pribegnila v Slovenijo. V Slovenijo so pravzaprav prišli oboji stari starši in teta z otroki, ker so strica odpeljali v taborišče. Denarja ni bilo dovolj za vse. Stiskali smo se v našem majhnem stanovanju, s sestro so nama sobo uredili na balkonu. Sošolci so odhajali na počitnice, v šolo v naravi, jaz pa sem še z nekaj drugimi otroki ostajal na Fužinah. Pač nismo imeli denarja.Danes lahko govorim o pomanjkanju, ker ga poznam. Ljudje trdo delajo in zaslužijo sedemsto, nekateri tudi samo štiristo evrov na mesec. S tem se ne da preživeti. Plače so nizke, država je draga: avtomobili, letala, orožje. Mora biti res vse tako očitno? V takšnih razmerah se hitro zgodi, da ljudje ne vidijo drugega izhoda kot v kriminalu, v prodaji, preprodaji, nategovanju. Ukrade pet jaken in jih proda za polovično ceno. To ponavlja, dokler ga ne dobijo, zaprejo ga, izpustijo in zgodba se nadaljuje. Če bi bile najnižje plače nekoliko višje, se to ne bi dogajalo. Otroci delavcev čutijo pomanjkanje. Ne jedo čokolina in ne pijejo Fructalovih sokov. Fructalovega soka tudi sam doma nisem nikoli pil, imeli smo le sirup. Imel pa sem ta sok tako rad, da sem ga v trgovini hotel ukrasti. Tiste, ki nimajo, pravzaprav razumem, da zaidejo v kriminal. Otrokom po osnovnih šolah danes lahko povem, da nisem nič boljši: bil sem neumen, jemal sem mamila, kradel sem avtoradie. To je bila moja šola in svoje napake priznam.Hočete reči, da niste imeli drugega izhoda?V kriminal me je silila droga. Čutil sem adrenalin, za vse mi je dol viselo. Razumete?Ne.Bil sem razočaran. Počutil sem se kot ovca, ničesar nisem imel, doma nisem mogel vzeti, ker ni bilo. In tako se začne: kaj dobiš od prijatelja, prodaš naprej in dobiček ti ostane. Sčasoma pa sem dojel, da sem kreten. Danes ne morem verjeti, da sem na parkirišču moral poškodovati deset avtov, preden mi je v enem uspelo dobiti avtoradio. Zamislil sem se in ugotovil, da sploh nisem kriminalec, ampak navaden tepec. Hvalabogu se mi je kasneje vse povrnilo: kadarkoli sem si kupil avtoradio, so mi ga ukradli. Kar daš, to dobiš, je osnovni življenjski moto, o katerem pripovedujem. Hvala bogu za hiphop, za glasbo in za vse tiste, ki so mi prisluhnili in ki ustvarjajo z menoj. Hvala bogu tudi za vse, ki se v teh zgodbah prepoznajo.Jih je veliko?Ogromno! Na Viču, v Šiški, povsod, kjer so blokovska naselja, najdete podobne zgodbe. Vsi hočejo biti del »ekipe«, hočejo biti frajerji in delati »posel«. Ne skrbijo me tisti, ki so si s kriminalom – s krajami, drogo, kartanjem, ropanjem – že ustvarili življenje. Takšni so stopili na višjo raven in jih ulica ne zanima več, saj jih v bistvu ogroža. Skrbi pa me za mlade, ki se še borijo na ulici, tudi s pestmi in z noži. Ti so nevarni, ker nimajo česa izgubiti. Videli smo, da je en udarec dovolj, pa človek pade in ga ni več. Zato se ukvarjam z mladimi, zanje ustvarjam hiphop.Bližje vam je mladina, ki na življenje še čaka, kot tisti, ki so globoko v življenjskih sistemih?Z otroki se srečujem zato, da bi jim pokazal, da sem jim enak. Doživljal sem enake stvari kot oni. Tudi mene so učitelji zatirali in kaznovali. V času, ko smo bili v družini povsem brez denarja, sem bil po krivici obtožen, da sem s prijateljem razbil šipo na šoli. Morali smo jo plačati. Prišel sem domov in jokal. Stara mama iz Bosne je jokala z menoj. Mislila je, da mi gre v šoli slabo, ker imam pomečkane zvezke. Zato mi jih je vzela in z roko ravnala vsak list posebej. Bila je brez šol, ni znala ne pisati ne brati, ravnala mi je liste v zvezkih, da bi naredil šolo, in oba sva jokala. Si predstavljate, kakšno moč mi je to dalo!? V spomin nanjo se še danes kdaj podpišem s križcem. Nočem sicer trditi, da je šolski sistem slab, opažam pa, da se otroci bolj strinjajo z menoj kot z učitelji. Tako je v vseh sistemih: vprašajte vodstvo katerekoli tovarne in povedali vam bodo, da so njihovi delavci zadovoljni in da delajo samo štirideset ur na teden. Potem vprašajte še delavca in izvedeli boste povsem drugačno zgodbo. Takšne prepade najdete povsod.Ste musliman?Sem, vendar ne hodim k molitvam. Včasih sem šel na bajram.Vas skrbi prepad, ki je v družbi nastal zaradi džamije?Ah, to ni preveč pomembno. V Ljubljani bo džamija stala prej ali slej, o tem ni dvoma. Ne vem, v čem je težava. Džamije stojijo po vsem svetu. V Sloveniji je bila prva tako ali tako zgrajena že med prvo svetovno vojno na soški fronti. Se zavedate, koliko Bošnjakov je takrat dalo življenje? S Slovenci so se skupaj borili proti našim sovražnikom.Največje nasprotje, ki si ga lahko danes zamislim, pa je nastalo med športom in drogo. Jointi se zvijajo in kadijo na športnih igriščih, ki so po novem ograjena z visokimi ograjami. Mladi se pri tem že takoj počutijo kot v zaporu, dobijo občutek, da je ta kraj nevaren, in ga ne povezujejo več s športom. Me razumete? Saj ni treba, da imamo nadzor prav nad vsem. Na koncu bo ves svet ograjen.Zakaj je droga za mladino tako privlačna?Ne gre za to. Mnogim je nerodno povedati, kaj se dogaja. Meni ni. Če se dosti zadržuješ pred blokom, slej ko prej dobiš priložnost. Nekdo ti bo drogo dal poskusiti ali ti jo bo prodal. Problem je, če se otroci ne zavedajo, na kakšen način jim lahko škoduje, in tega jim pred blokom ne bo nihče povedal. Ena od mojih znank je zaradi heroina naredila samomor, drugi kolega se je vrgel pod vlak. Poznamo zgodbo dekleta s Fužin, ki je pri prvem jemanju heroina umrla. Veliko jih poznam, ki so šli za štiri leta na zdravljenje v komuno. Otrokom, s katerimi se srečujem, pa poskušam razložiti, da tudi zdravljenje ne pomaga. Vse življenje bodo imeli probleme, ker jim bo heroin zlezel pod kožo.Kaj lahko družina naredi za to, da otrok ne bi postal devianten?Povem vam svoj primer. Pobegnil sem od doma, vendar sem kmalu ugotovil, da nimam kam. Nihče ni imel časa zame, zato sem se vrnil pred blok. Pozvonil sem materi in ji rekel, naj pride dol, da se nekaj zmenimo. Našla me je lačnega in žejnega in mi je rekla samo, naj se ne delam neumnega. Odpeljala me je v stanovanje in me pustila zaspati. Ko sem se zbudil, mi je bilo že vse jasno: ob strani mi stojijo samo mati, oče, družina, moji najbližji, in nihče drug. Ugotovil sem, da ne smem onečastiti družine in ne smem biti med tistimi, ki mečejo slabo luč na naše ljudi.Na koga konkretno?Na čefurje. Vse, ki niso čistokrvni Slovenci.Zakaj to poudarjate?Saj nočem poudarjati, v to sem nekako prisiljen. Pred kratkim mi je eden od glasbenih urednikov, ki sem mu ponujal svojo ploščo, svetoval, naj z nje umaknem priimek Čordić. Zamislil sem se: ko sem bil majhen, sem v knjižnici na Fužinah ukradel knjigo. Takrat sploh nisem pogledal, katero, saj sem ukradel prvo, ki mi je prišla pod roke. To sem storil iz jeze do knjižničarke, ki mi ni dovolila uporabljati računalnika z internetom. Doma pač nismo imeli računalnika, zato sem bil prisiljen prositi zanj v knjižnici. Zdelo se mi je krivično, da me je knjižničarka zavrnila. Verjetno si ni predstavljala, da kdo doma nima interneta. Maščeval sem se ji na hitro in šele kasneje sem videl, da sem ukradel Shakespearjeve pesmi. Med njimi sem našel verz, ki pravi, da ime ni nič posebnega, vrtnica bi enako dišala tudi z drugačnim imenom. To mi je odprlo oči. Če ga ne bi prebral, bi morda danes res razmišljal o tem, da bi svoj priimek umaknil. Tako pa če rečem, da sem čefur, pravim, da hočem biti enakopraven. Neki slogan, ki se pojavlja po zidovih, pravi, da je tukaj Slovenija. Seveda je, kdo pravi, da ni? Ampak moja Slovenija je tukaj in tam, ker nima mej. Če hoče kdo postaviti mejo in trdi, da je ta zemlja njegova, mu povem, da bo njegova samo, dokler ne bo umrl. Ko ga ne bo več, pa bo zemlja ostala, saj pripada vsem.ogovor s fužinskim reperjem Zlatanom Čordićem Zlatkom je pogovor z ulice. Impulziven, brez olepševanj in globokih razmislekov, poln kontradiktornosti, paradoksov in divjih preskokov. Ko je slovenski informacijski urad Sveta Evrope Zlatka vključil v letošnjo evropsko kampanjo »Spregovori proti diskriminaciji«, je imel v mislih natanko to: prepustiti besedo tistim, katerih govorica se izgublja v splošnem kričanju, če se že prebije v ospredje, pa prileti prek glav in pod trebuhom. Ustaljeni komunikacijski kanali ne vedo, kaj bi z njo, saj pripoveduje o stvareh, ki so preveč običajne, da bi bile zaznavne, in preveč temeljne, da bi jih bilo mogoče stlačiti v kategorije.