Kmetija pri Mirkelnu stoji zraven Jureževe na drugem koncu vasi, obe sta nekoliko bolj oddaljeni od drugih. Hiša je velika, lepo obnovljena. Zanimivo je ime domačije, ki je nastalo v času turških upadov, ko so na tistem mestu »mirkali« ogenj. Ko so zagledali ognjene signale na Mežaklji, so nevarnost prihoda Turkov z ognjem sporočili naprej v italijansko Belo Peč. Gospodar Andrej Mertelj se bliža devetdesetim. Rodil se je na sosednji Jureževi kmetiji in ko mu je bilo dve leti, je mama umrla. Ni bilo lahko, se spominja mož, ki ves čas mojega obiska stoji ob mizi, opirajoč se na palico. Pri hiši je bilo šest otrok, gospodinjstvo je prevzela najstarejša sestra, ki ji je bilo komaj dvanajst let. V dolino, pravi Andrej, niso veliko hodili, saj ni bilo denarja. Čreda ovac je štela 100 živali, redili so tudi krave in koze. Mleko teh živali so kar pomešali, izdelovali sir in ga prodajali v dolino. Pri petih letih ga je stric odpeljal v Belo Peč, kjer je hodil v nemško, potem pa italijansko šolo. »Doma smo govorili le slovensko,« se spominja Andrej. Po štirih razredih šole je Andrej ostal doma in pomagal na kmetiji. Zime, se spominja, so bile zelo hude, seno za živali pa je bilo na planini, kjer so pasli in kosili. Na kmetijo so ga vozili z vlačuljami, saj je bilo za sani prestrmo. O, ja, tudi družili so se ob zimskih večerih. Predli so lan in tkali. Vsaka kmetija je imela poseben prostor, »pajštvo«, kjer so trli in sušili lan ter sušili sadje. Hruške tepke so rasle in še rastejo na vsakem vrtu. Dobre so bile suhe, iz njih so delali mošt in žganje, enkrat na teden so se na mizi znašli hruševi krapi in žganci.