»Kot otrok sem imela ponija. Kolo zelene barve in samo moje, a počasi je prišel trenutek, ko sem si zaželela gorsko kolo brez opreme, da bi bila videti bolj kul. Tako dolgo sem polnila šparovček, da sem si ga lahko kupila. Pripeljali so mi ga domov roza barve in 18 prestav. Vav! Sledila je prva vožnja, ko sva s stricem odšla na testno vožnjo mimo ribnikov. A sreča v nesreči ne počiva. Ko sva se vozila, sem pripeljala na pesek s preveliko hitrostjo in na ovinku odletela v ribnik. Na, šment, kolo pa v vodo. Nekako sva ga potegnila ven in vsa mokra sem šla domov. Kolo sem nato očistila in naslednji dan je bilo spet pripravljeno za vožnjo. Tokrat počasnejšo.«