Verjamem, da je dedu, ki je vedel, da sem bila jaz '62 premeščena k zetovi sestri v Slavonijo, ni pa vedel, kdo je ta fini človek, o katerem mu je pripovedoval prijatelj Fabijan ob nedeljah v čitalni, takrat popolnoma odleglo in da je občutil, da se bom jaz v novem domu naučila, če ničesar drugega, potem vsaj reda, po katerem je bil domobranski narednik Milan znan med svojimi vojaki. In prav zaradi tega me je čudilo, da stric svoje knjige, kupljene v Zagrebu na dan odpusta iz Lepoglave, ni vedno postavljal na isto mesto. Mogoče se je bal, da si bom zaželela iz nje izrezati kakšno sličico, ali pa mu je bila neznosna misel, da kdo vidi, kako se je papir nad zemljevidom Avstralije nekako čudno zmečkal, kot se je mečkala moja beležnica, v kateri sem, kadar mi teta zaradi kakšnega mojega prestopka ni pustila na nogomet, računala dodatne matematične naloge, katere ulomki so se mi, utopljeni v solze, meglili pred očmi. Če bi po kakšnem naključju tedaj lahko prišla do Vseveda, še danes nisem prepričana, ali ne bi iz njega izrezala zemljevida Jugoslavije, slutim pa, da bi bila zdaj, če bi to storila, zagotovo uspešna profesorica matematike v eni od osijeških gimnazij in da bi me učenci zaradi mojih visokih kriterijev in ogromnih vodenih oči med seboj porogljivo klicali bulasta. Ampak jaz bi z zemljevidom v žepu vedela, koliko je naš Mederovac sploh pomemben, ali je napisan z enakimi črkami kot moj rodni Gradačac ali z malo, vsaj malce večjimi črkami, mogoče s prav takimi, s kakršnimi je napisano mesto, v katerem živi moj prijatelj Jordan, in ali je bližje Beogradu ali Zagrebu. To me je mogoče še najbolj zanimalo, ker se je okrog tega vprašanja moj stric skregal s trgovcem, h kateremu sva šla kupit žeblje, da bi z njimi čika Ptiček ob moji vajeniški pomoči pribil late na nove strešne tramove, potem ko je strela zadela dimnik naše zgradbe na dvorišču, v kateri smo živeli poleti. Temnopolti trgovec s košatimi temnimi brki, zaradi katerih so ga klicali Cigo, nama je potem, ko je pregledal vse lesene predale, pobarvane s sivo temeljno farbo, in ko je ugotovil, da takih ekserjev v njih ni, svetoval, naj jih poiščeva direktno v beograjski tovarni, na kar je stric odgovoril, da bo šel, če že mora potovati, žeblje, in ne ekserjev, iskat v Zagreb. Cigo pa je ob omenjanju gromske strele, ob čemer so se meni naježili lasje, ker mi je zadoščala že tista, čisto navadna, ki se je spomnim, kadar preplašena zagledam črno nebo, potegnil iz predala geografsko karto, raztrgano na mestih, kjer je bila prepognjena, jo razprostrl po celem pultu, našel naš kraj, zapisan z najdrobnejšimi črkami, potem pa s prstom pokazal oddaljenost do Beograda in nato do Zagreba, iz česar se je dalo ugotoviti, da nam je Beograd zares nekaj kilometrov bližji. Sovražila sem situacije, iz katerih moj stric ni izšel kot zmagovalec, in sem imela zato zelo rada njegova pojasnila, s katerimi se je pred mano malce po otročje opravičeval. In tega dne mi je, ko je zaloputnil vrata Cigove trgovine, rekel stavek Midva nisva govorila istega jezika, stavek, ki ga v tistem trenutku nisem razumela, ampak njegovo lastništvo še danes, kadar ga slišim in v njem prepoznam razlog za nekogaršnje, meni nesprejemljive postopke, pripisujem mojemu stricu. Vendar se moj nemir tudi po tem ni umiril, glavobol pa mi je še silneje okrepilo vprašanje: zakaj je Mederovac tudi na tako velikem zemljevidu, kakršnega do tedaj še nisem videla in ki je bil stokrat večji od onega iz našega Vseveda, napisan s črkami, manjšimi od najmanjših.