V uvodu knjižice pesmi Kuželičan predstavi svoje prednike in svojo rojstno vas Kuželič, ki je danes ni več, saj so jo popolnoma požgali italijanski vojaki, očeta in brate pa so internirali. Kuželič je bil prva požgana vas ne le v Kostelu, ampak na vsem Kočevskem. Glasbeno nadarjenost je podedoval po svojih prednikih, ki so že med obema vojnama nastopali in bili znani kot »tamburaški ansambel Kuželičani«. Danes nastopa Marjan v glavnem sam ali pa s hčerko Majo. Marjan, ki ni le pravnik in pesnik ter pevec, ampak tudi slikar in rezbar, je za »Kostevske pesme« napisal tudi slovar narečnih kostelskih besed, pri čemer mu je pomagal jezikoslovec dr. Jože Toporišič. Za narečne pesmi se je odločil, da bi ohranil domači jezik, ki so ga govorili ali ga govorijo vsi njegovi in ki hitro umira, kot je umrl njegov stric Tone, ki se ga spominja v svojih pesmih, posebno tisti »Va spumin Kuželičane strice Tonete«, v kateri se spominja, kako ga je stric naučil ljubiti naravo, glasbo, Kolpo, njive, seno; pa kako sta še malo pred njegovo smrtjo privezovala paradižnike, si ogledovala ciboro, kako zori, pa živino v hlevu… in ko se je v torek jutro zbudilo, Toneta ni bilo več, črn oblak ga je prekril do kraja in tako nam je prešel do raja.