Preveč preprosto bi bilo sklepanje, da se mednarodna javnost zgraža zgolj zaradi Haiderjevega hvalisanja »dosežkov« iz nacističnega obdobja (denimo »kakovosti« zaposlitvene politike v tretjem rajhu). Problem - ki ga v Avstriji vidi le malokdo - je globlji. Nakažejo ga denimo dogodki, kakršna je bila nedavna zavrnitev zahteve legitimnih lastnikov po vrnitvi šestih mojstrovin Egona Schieleja, odvzetim leta 1938 Judom v rasistično-ekonomski akciji zoper »sovražnike tretjega rajha«. Nanj opozori dejstvo, da Avstrija, ki je na podlagi pravne fikcije o »prvi žrtvi nacizma« uživala v primerjavi z Nemčijo velike prednosti, ni nikoli poravnala dolga do prisilne delovne sile iz slovanskih okupiranih držav, čeprav je ta zgradila ogrodje povojne industrije v drugi republiki. Avstrija ni poznala denacifikacije, ni se ji bilo treba spogledati s krivdo, povzročeno narodnim manjšinam. Avstrija je preprosto lahko naredila le črto in živela, kot da se elementi zgodovine kadrovsko in mentalno ne bi bili vlekli v prihodnost. Mednarodno okolje in zlasti evropske integracije so obrusili robove nepredelane zgodovine. Nepotešena zasebna želja bogataša iz Medvedjega dola po oblasti (velikansko posestvo je Haiderjev stric kupil za nekaj grošev od nacistov, ki so ga s prisilo odkupili od prvotne, v taborišču umrle judovske lastnice) pa je problem nenadoma in drastično osvetlila.