Kdo ve, kje bi jaz sedela na razredni fotografiji, ali bi sedela tik ob svoji učiteljici, če bi bila tistega leta, 1969, Bosanska Posavina s prometnicami bolje povezana s Slavonijo in če se moji starši ne bi vrnili s poti v Kanado. Danes se fotografiji medsebojno dopolnjujeta. Družinsko sem vzela z najvišje police v garaži, razredno iz tretjega tetinega predala in jo dala potem uokviriti. Obe sta s svojimi okvirji usklajeni z barvo mojih zagrebških zidov in barvo pohištva, ki mi ga je stric kupil za poroko, jaz pa sem ga na hitro sama prefarbala tako, da sem barvo pravega hrasta zamenjala z barvo višnje. S fotografij redno brišem prah in se vsakič ustavim pred svojim nasmeškom, zastalim na fotografiji, posneti pod babičino jablano, in se razjezim zaradi prevelikega razmaka med zgornjima enicama. Za tiste, s katerimi se narava poigra tako, kot se je poigrala z menoj, njim nenaklonjeni komentatorji radi rečejo, da so to osebe, nagnjene k izmišljevanju najrazličnejših zgodb. Zdaj mi je jasno, zakaj sem vesela, da sem ohranila dokazni material in da lahko na njegovi osnovi delam analize o zapletenih odnosih med življenjem in književnostjo, po katerih se tiste, predstavljene v resnih književnoteoretskih učbenikih, ki so največkrat kar prevedeni, zdijo kot čtivo za otroke. Sama sebe zalotim, kako bi si želela s pomočjo računalnika poskenirati obe fotografiji in se igrati s prenašanjem mojega nasmeha in telesa z družinske fotografije na razredno. Vse pogosteje si priznavam, da bi svoj lik rada obdržala ob telesih mojih treh prijateljev, ob tistih treh osebah, za katere sem prepričana, da so se iskreno veselile, kadar so me zagledale ob ograji mojega dvorišča. Včasih sem jim skozi okrasno žico podala nove kemične svinčnike, ki sem jih brez vprašanj jemala s stričeve pisalne mize. Vedela sem, da se jih bodo Vlado, Luka in Tomo mnogo bolj veselili, kot se jih bodo stričevi poslovni partnerji, in da bodo z njimi že naslednjega dne v skrivne rubrike šolskih leksikonov in spominskih knjig izpisovali moje ime. Enega sem vedno zadržala zase, da sem z njim na papirčke, iztrgane iz lipinih beležk, risala majhne simpatične dimnikarje, na las podobne tistemu, ki je krasil posvetilo knjige, ki mi jo je naša učiteljica poklonila na dan mojega potovanja k babici v Posavino, v hišo številka 104. Njo bi takrat, če ne že za zmeraj, pa vsaj za dolgo časa, morali zapustiti moji najbližji, tisti, ki jih je, kakor bi lahko sodili po njihovih življenjih, nekdo z veliko mero uspeha prepričal, da jim ne pristoji obleka, na katero bi se dalo prišiti vsaj en, povsem cenen gumb za srečo.