Pred nedavnim, po inavguraciji Bajukove vlade, sem na tem mestu ugibal, kaj, če sploh kaj, prinaša v svoji torbi stric iz Amerike. Tedaj sem postavil tezo, da v tej okroglolični dobrodušnosti in vsemvšečnih puhlicah domuje neka praznota, ki pa je naravnost idealna za poenotenje venomer sprte desnice. Le malokdaj ima politični komentator priložnost, da tako hitro preveri veljavnost svoje teze. Glede praznosti še vztrajam Bajuk ni doslej javno izrekel niti ene izvirne misli oziroma česa, kar ne bi bilo zgolj zmehčano ponavljanje parol Janševih tankistov v vladi a pri idealnosti za krpanje desnice se moram popraviti. Po razhodišču z ljudsko stranko, ki ji je sledila najava lastne, personalne stranke ta naj bi imela, če nadaljujemo s citiranjem prikupnih skovank bivšega emigranta, boljši prisluh za poštene ljudi je pač jasno, da je Bajuk sam postal dejavnik razdora na desnici, celo precej nevaren.