Najstarejša hči se imenuje Ilire in ima 17 let. Načrtujemo, da jo bomo poslali za leto v ZDA, kjer bo končala srednjo šolo. V mestu je običajno, da ljudje z boljšimi materialnimi razmerami omogočijo otrokom končati srednjo šolo v tujini. Upam, da bo pridobila štipendijo in bo lahko študij nadaljevala v ZDA. V Milwaukeeju bo živela pri družini, ki smo jo našli prek agencije. Gre za par, mož je psihoterapevt kot jaz, žena pa medicinska sestra. Imata tri otroke, a z njima živi le najmlajši, star devet let in je samo leto starejši od mojega sina. Moj stric živi le dve uri od Milwaukeeja. Želim si, da bi Ilire študirala psihologijo, saj pri nas ni kliničnih psihologov, fakulteto v Prištini pa so odprli šele letos. Ona bi rada študirala medicino. Mlajša hči, Mimoza, bo najbrž šla v Nemčijo. Žena dela za nemško žensko nevladno organizacijo Medica Mondiale. Njena kolegica, odvetnica iz Bosne, ki živi v Nemčiji, je dejala, da ji zagotavlja študij v Freiburgu. Pravi, da je mesto krasno. Mimoza se že uči nemščino. Načrtujemo, da bi jo prihodnje leto poslali tja za eno leto in bi se naučila jezik, potem bomo videli. Odvetnica pravi, da je v Freiburgu ena od najboljših in najbolj poznanih šol za psihologe. Mislil sem, da bomo tudi Mimozo poslali v ZDA, a je morda bolje, da sta na različnih koncih, nato pa bomo lahko delali skupaj. S svojimi izkušnjami jima bom lahko pomagal. Tretjo hčerko, Zerino, imam najraje. Albanci razumejo rojstvo tretje hčerke kot tragedijo. K nam so prihajali kot na pogreb, ker ni bilo moškega potomca. Mislim, da je najbolj pametna in najbolj inteligentna, samouk, samotar, ki kot da ne potrebuje staršev. Največ se ukvarja z našim sinom, Nolom. Ime smo mu dali po albanskem književniku in filozofu Fanu Noli, ki je po veri ortodoksen in živi v Bostonu. Vse bogastvo, ki ga ustvarjam, želim vložiti v izobraževanje svojih otrok.