ako vsaj pravi večni predsednik Dušan Šešok, ki se je zelo razveselil, da bomo vstopnico za Peking iskali v peklu grških navijačev. Glede na to, da smo Slovenci mojstri kvalifikacij, je takšna reakcija bolj kot ne pričakovana. Brazilija ni več tisto, kar je bila nekoč, nekaj podobnega pa velja tudi za Portoriko, ki ni sposoben velikih presenečenj. Če vemo, da bo Kanada brez najboljšega podajalca nove dobe Steva Nasha, potem nam ostaneta le dve resni oviri do obljubljene dežele – stari prijateljici Hrvaška in Nemčija. Naši južni sosedje se počasi, a zanesljivo vračajo na pota stare slave, kar pa ne pomeni, da bodo lahko opravili z našimi fanti. Glede motiva tu ne bi smelo biti težav, kar velja tudi za tekmo z Grki, ki smo jim ostali dolžni. Imam občutek, da bodo naši laže opravili z gostitelji kot pa z Nemci, proti katerim smo veliki favoriti. Da nam takšna vloga ne leži najbolj, smo se lahko prepričali že nekajkrat. Upam samo, da o odhodu na olimpijske igre ne bo odločala tekma proti Nowitzkemu, ki se ga naši obrambni igralci preveč bojijo. Še dobro, da mu je njegov klubski trener z nenehnim eksperimentiranjem malce otopil ubijalski instinkt za doseganje košev. Dokler imamo Smodiša, se niti najboljši belec tega trenutka ne more popolnoma sprostiti. Večje vprašanje je, kako bo motor nove reprezentance sprejel vrnitev nekaterih zvezdnikov, ki so spustili evropsko prvenstvo. Dejstvo je, da bodo nekateri povratniki zelo dobrodošli. To velja še posebej za branilce, na prvem mestu za Sanija Bečirovića, ki se bo v Atenah počutil kot doma. Prav praznina na bekovskih položajih nam je v Španiji odnesla tako želeno kolajno. Jaka Lakovič je bil preprosto preobremenjen, zaradi česar so se mu dogajale črne luknje. Goran Dragič ni mogel zapolniti vseh vrzeli, kar je bilo najočitneje v fatalni tekmi proti Grkom. Bolj kot to, kako bomo prišli v Peking, me skrbi, ali se bo zgodovina še enkrat ponovila. Potrditev Aleša Pipana na mesto selektorja reprezentance nam zagotavlja še veliko stresnih tekem. Optimizem Dušana Šešoka lahko pomeni, da bomo prišli na olimpijske igre z istim odnosom do usodnih tekem, kot smo ga imeli zadnjih deset let in več. Osebno bi raje videl, da bi pred Atenami nekatere stvari spremenili, kar velja tudi za način vodenja in psihološko pripravo na turnirski način tekmovanja. Kot smo se že prepričali, težava ni v igralcih, ki so zares kvalitetni. 63