Na razgledni točki vrh skalnatega Brega, kjer prehaja Kras v razgibana Šavrinska Brda, stojijo na prepadni steni nad vasjo Socerb severovzhodno od Kopra razvaline gradu Socerb (Serff, San Servolo). Prvotno stolpasto utrdbo je verjetno kmalu po letu 1040 pozidal istrski mejni grof Ulrik Weimarski, v 13. stoletju pa so ga zasedli Benečani in ga leta 1413 še dodatno utrdili. Kmalu zatem je prešel v roke tržaške škofije, a so ga Benečani leta 1463 med vojno s Trstom ponovno zasedli. Okoli leta 1475 je na Socerbu gospodoval beneški plemič Ducaino, ki je z močno vojaško posadko ustrahoval bližnjo in širšo okolico. Benečani so imeli Socerb do leta 1511, ko sta ga zavzela tržaški kapitan Nikolaj Rauber in grof Krištof Frankopan. Cesar je socerbsko gospoščino, po mirovnem sporazumu v Wormsu (leta 1521) je pripadla deželi Kranjski, podelil Rauberju, po njegovi smrti leta 1540 pa Martinu Cusmanu. Od leta 1555 so imeli Socerb v zakupu baroni Petazziji, grof Benvenutto Petazzi je gospoščino kupil leta 1622, leta 1690 pa so Petazziji vrnili gospoščino nadvojvodski komori v Gradcu, ki je Socerb dokončno odkupila leta 1702. Takrat je Socerb upravljal Petazzijev vazal vitez Lattierio. Leta 1708 je Socerb kupil markiz Hercules Turinetti de Prie e Pancalieri, nato je bil graščak baron Jožef Salvai, leta 1768 pa je baronica Elizabeta Salvai prodala gospoščino markizu Antoniu Lederchi Montecuccolliju iz Modene. Leta 1780 je grad uničila strela, markizi Montecuccolli (gospoščino so imeli do leta 1878) pa so ga le delno obnovili. V začetku 20. stoletja (1907) je Socerb kupil baron Demetrius de Economo iz Trsta, ki je med letoma 1924 in 1925 temeljito obnovil zunanje zidove, renesančno obzidje in obrambni stolp. Med drugo svetovno vojno je bil leta 1944 v gradu sedež VOS in ljudskega sodišča. Danes je v gradu gostišče. Valvasor je Socerb upodobil kot dvokrilno dvonadstropno poslopje z rondelo na vogalu, z visokim vhodnim stolpom kvadratnega tlorisa in mogočno bastijo, ki sta varovala dostop do gradu po v skalo vsekanih stopnicah, močno obzidje na dveh izpostavljenih straneh pa je tvorilo veliko notranje dvorišče.