Na Grgurju smo opravili dva potopa, enega pri Kanjonu in drugega pri Tunelu. Oba sta bila zelo zanimiva, saj so podvodne stene kar precej razgibane. To je torej pravi kraj za ambientalno fotografijo. Potem ko se je barka zasidrala v zavetju zaliva, obdanega z visokimi stenami, je Mladen predstavil načrt potopa in nas razdelil v skupine. Za fotografa je imel razumevanje, zato mi ni bilo treba v nobeni od skupin. Zakaj se kraj imenuje Kanjon, sem spoznal že na začetku potopa, saj se visoke stene nad morjem pod vodo zožijo, dno kanjona pa je v plitvi vodi na približno petih metrih. Ko sem zapuščal kanjon, sem tako kot večina drugih potapljačev odplaval vzdolž leve strani, pri vrnitvi pa sem obšel kanjon in se vrnil v zaliv z barko okoli manjše stene, ki je bila zelo pisana, obrasla s številnimi pisanimi spužvami, rumeni zoantarji, steno pa je krasilo tudi nekaj manjših rumenih gorgonij.