Kukova špica je zelo opazna gora. V martuljškem grebenu sicer stoji nekako ob strani - na vzhodu zaključuje niz velikanov, pa nemara prav zaradi tega pade v oči. Lepo oblikovana piramida je jasno ločena od osrednje verige in to njeno samostojnost najlepše opaziš z oddaljenih vzhodnih razgledišč. Spominjam se, kolikokrat sem moral na ljubljanskem gradu pojasnjevati, katera je tista lepa, izrazita gora na skrajnem desnem robu verige Julijcev (večina jo zamenja s Špikom). Tudi od blizu očara. Ko se od Jesenic bližaš goram, je Kukova špica prvi velikan, ki se poganja čez gozdnata vznožja, na poti v Vrata pa njen divji jugovzhodni raz za nekaj časa zasenči vse drugo. Goro si kot pravo vaško svetinjo lastijo Mojstranci in Dovžani. Po pravici, saj so od nekdaj lazili po njenih bokih in grebenih kot lovci, pastirji, gozdarji, gorniki in plezalci. Pristop na Kukovo špico ne seže do najvišjih stopenj martuljške težavnostne lestvice, vendar je gora brezpotna in prav po martuljško strma, robata in visoka. Široka, razbrazdana severna stena nad dolino Belega potoka, dva vzhodna grebena in vmesna stena nad Kukovimi prodi ter z nekaj desetletji starim rdečim odlomom zaznamovana zahodna stena nad krnico Za Akom so plezalski izzivi, ki pa zaradi krušljivih skal niso posebno v časteh. Gora ima šibko točko na jugovzhodni strani, kjer pelje razmeroma lahek pristop iz Vrat čez sedlo Gulce. "Razmeroma lahek" pa je relativen pojem, ki ničesar ne pove o višini, strmini in divjini brezpotne gore. Objektivno je Kukova špica nekoliko težja od Dovškega križa, pa precej lažja od Oltarja. Kar dobro moraš obvladati strm brezpotni svet, če hočeš na ponosno goro. IZHODIŠČE: Tilešov rovt v Vratih, 940 m, iz Mojstrane 8 km ali dobri 2 uri. Rovt leži nad zadnjim asfaltiranim klancem, ki ga preseka gruščnata grapa Črlovec; označuje ga novejša brunarica.OPIS: Le nekaj minut hoje proti desni potrebuješ, da stopiš na omenjeni grušč Črlovca, nato pa med vzponom dobro glej, kje desno v hosto zavije lepa steza. Oprimi se je in uro hoda boš lahko opravil z rokami v žepih. Lovci čislajo udobje in njihove steze so zložnejše od gorniških. Gozdnata reber desno ob Črlovcu je sicer strma, hoja po mehkih iglicah lovske steze pa karseda prijetna. Lovska pot se vije zvečine v pobočju, po sami rebri pa se pne nekoliko strmejša bližnjica. Potem ko si prekoračil ravnico s podrtim drevjem, boš dobro uro nad cesto dosegel prečno pot, ki sicer pelje iz zatrepa Vrat na Sleme. Uberi jo v levo, kjer te kmalu čaka neroden prehod čez grapo Črlovca (stezi sta tu dve, zgornja je povsem razdrta in neprehodna!). Pot zatem po ravnem preči še dva žlebova, nato pa se (pri možicu) zgoraj odpre lepo prehodno pobočje. Ko sem pred 25 leti pisal svoj prvi gorniški vodnik, sem dejal, da se tu prične brezpotje, medtem pa je čas napravil svoje in čez trave se pne kar dobro shojena steza. Svet je sicer strm, hoja pa prav prijetna. Vzpenjaš se po široki dolini med masivoma Kukove špice in Škrnatarice, tu in tam prekoračiš kak strmejši prag, prebijaš se čez vedno bolj prevladujoči grušč in se končno znajdeš v prijazni krnici tik pod sedlom. Vstopil si v posvečeni svet visokih gora in vrhovi se kažejo prav blizu. To pa je le optična prevara in prave težave šele čakajo. Na levi opaziš strmo grapo, ki pelje na Škrnatarico, pristop na Kukovo špico pa se nad krnico usmeri naravnost gor na sedlo Gulce. Dosežeš ga brez posebnih težav čez peči in trave. Razgled proti severu je uvertura užitku, ki ti ga bo nudil vrh. Na Gulcah se boš vpisal med izbrance, ki jim je dovoljen pogled v krnico Amfiteater, skrito med grebene Dovškega križa in Široke peči. Ne bom rekel, da je vzpon na Kukovo špico z Gulc plezalski podvig, vendar je treba tu imeti nekaj sposobnosti, ki jih običajne gorniške poti ne zahtevajo. V skalah najdeš dobre opore, pod nogami pa često zmanjka prave gotovosti. Vsak meter si moraš dobesedno priboriti in kljub skromni zahtevnosti si na Kukovi špici vsaj povohal svet alpinizma. Smer teče desno ob grebenu, ki prepada v martuljške globine, in ni je težko najti. Jasne sledi se vzpenjajo zdaj čez pečine, ki jih ponekod prekriva neprijeten drobir, zdaj čez strme zelenice. Strmina ne odjenja. Z Gulc hodiš na vrh dobre pol ure. Vrh je prostoren, razgled pa brez meja. Stopil si na veliko goro!SESTOP: Povratek poteka po isti smeri.NAJPRIMERNEJŠI ČAS: V kopnem.