Od začetka, ko se razpre železna zavesa in v zamolkli svetlobi (oblikovalec luči Samo Oblokar) prepoznamo enovito temno prizorišče (scenograf Jože Logar) – nad proscenijem (oziroma med avditorijem in prizoriščem) plitka voda (kot potok, ob katerem so šentflorjanci našli neznano dete in v katerega nazadnje »pobegneta« Peter in Jacinta), za njim razsežna prazna igralna površina na zeleni talni oblogi, v ozadju temna in do stropa vzpenjajoča se železna stena z vrati na sredi, z leve široko odprt prehod s stranskega odra, od koder včasih močna luč riše pomenljive sence prihajajočih in odhajajočih na zadnjo steno – na njem pa šentflorjance v univerzalnih »zakmašnih« črnih oblekah (kostumograf Alan Hranitelj), je videti, da bo dogajanje v znamenju nadkrajevne in nadčasovne splošnosti ter poudarjene ekspresivnosti (h kateri pomemben delež prispeva glasba Alda Kumarja). Šentflorjanci se po mestoma nerealističnem gibanju, gestah in načinu izražanja njihovega strahu pred pretečim pohujšanjem, ki ga poraja prihod tujega para (Petra in Jacinte), zazdijo sprva nenavadno sorodni grotesknim protagonistom Grumove Goge. Toda ko se na prizorišču med njimi pojavijo tudi »tujci«, kot bi prišli iz katere od Beckettovih ali Ionescovih (anti)iger, ti z izročilom in atmosfero dramatike absurda osvetlijo tudi šentflorjance.