Brundajoč koral se odpravi k nadškofu Rodetu. Metropolit ga sprejme v veliki resni sobi za obiskovalce, malo temačni, s svetlim portretom svoje osebnosti na steni z oknom proti Gradu. Pogorevc poklekne; ko poljublja roko, škili navzgor, kakšen je videti obraz. Skoraj mu oči ven padejo: homo sapiens ni narejen za tako postrani gledanje, celo policaj ne. Obraz zgoraj se zdi strog. Nadškof kot običajno ne izgublja časa: Čudne stvari berem o tvojem stanovanju. Pogorevc iz klečanja preide v stanje preproge. A duhovno ostane pokončen. Zdrdra, kar so imeli bralci SP čast brati že v njegovem odgovoru na stanovanjsko mineštro št.1, in zlasti znova poudari, da ne smrdi pri njem, ampak v SP. To reče tako sočno, da se nadškof morda malce odmakne. In reče ležečemu, naj se dvigne, sin moj. Ta sin spravi Pogorevca na noge kot jekleno pero. Toda nadškof nadaljuje: tista SP in drugi časopisi so pisali vse mogoče o čudnem cenilcu, neupoštevani tržni ceni, Pogorelcu, ki da ni z Lune padel, da ne bi vedel, kakšna je ta cena... Saj veste, gospod nadškof, kako pišejo ti časopisi. To je res, kaj vse so o meni, zamrmra dr. Rode. Potem pogleda gosta v oči in govori nekaj o praesumptio innocentiae in tem, da je varčnost sicer lepa slovenska čednost, da pa mora imeti stanovanjsko varčevanje pri policiji svoje meje. Nato se še pozanima, v kateri fari bo naslednji vikend policijska godba igrala, ter nakaže namen umika v svoje prostore. Amen. Generalni direktor si na poti nazaj iz deloma jasnih vzrokov ne brunda.