Rada imam portretno fotografijo, najraje črno belo, ker je na njej človekova zgodba izrazito izpisana. Nikoli ne bom pozabila portreta prevajalca Janeza Gradišnika, ki ga je posnel izvrsten fotograf Jože Suhadolnik. Stotine gub je pripovedovalo bogato življenjsko zgodbo moža, kakršnih je na Slovenskem malo. Fantastična fotografija! Na steni v sobi imam fotografijo – izrezala sem si jo kar iz časopisa, morda iz najljubše Delove rubrike na zadnji strani Svet so ljudje - šestinsedemdesetletnega F. J. Dysona, svetovno znanega teoretičnega fizika, katerega kredo je: "Namesto da ustvarja igrače za bogataše, naj si znanost prizadeva za večjo socialno pravičnost v svetu." Kako živ je njegov obraz! Ne mine dan, da se ne bi zazrla v to obličje, ki kot da je sestavljeno iz dveh delov, saj je leva polovica popolnoma drugačna od desne. Eno oko je na široko odprto, otroško radovedno, obrv navihano dvignjena, drugo oko pa je manjše, gleda milo in razumevajoče v svet, tudi malo žalostno, obrv je povešena – kot da mu je vse jasno ... Okoli ustnic pa globoka, globoka smejalna guba na obeh straneh, tudi ustnice nasmejane. Ta obraz je eden najlepših človeških pozdravov, ki sem ga deležna vsakokrat, ko pogledam vanj.