Če bi med našimi ljudmi napravili anketo, katera stvar ali pojem nam pomeni simbol slovenske domovine, bi velika večina glasovala za Triglav. Tudi jaz. Težko bi našli narod, ki bi tako zavzeto in enoglasno častil svojo najvišjo goro. Kot da bi nam v podzavesti ostala usedlina verovanja davnih prednikov, ki so na Triglavu videli domovanje bogov. Očak je res mogočen, pa tako daleč viden! V opranih jutrih pošilja pozdrave Jadranu, Snežniku, Gorjancem, Bohorju in Peci, pa še mnogo dalj čez meje naše dežele. Na svoje oči sem videl zasneženega velikana kot privid nad nižinskim čadom - izza Padove! Najbolj pa sem se ga razveselil, ko sem se nekoč po dveh mesecih tujine vračal domov. Vsa Evropa je bila prekrita z oblačno odejo. Tik preden se je jeklena ptica potopila vanjo, je na desni zažarela znana, ljuba triglava podoba. Končno doma! Ta spis predstavlja Triglav od severa, torej njegov veličastni, resni obraz nad dolino Vrat. Senčna stran očaka je izklesana z gigantskimi zamahi. Iz osrčja ostenij se poganjajo tisočmetrski stebri. Sestavljajo jih nešteti skladi sive skale. Osončeni rob je tako neznansko visoko, da se zdi, kot bi pripadal nekemu drugemu, nedosegljivemu svetu. To je Triglavska severna stena. Plezalci jo imamo tako radi, da smo njeno ime ljubkovalno skrajšali, pa ji rečemo preprosto Stena. Kaj vse se je dogajalo v teh vrtoglavih zidovih! Koliko zanosnih, žal mnogokrat tudi tragičnih zgodb je zapisanih v odkrivanje Stene, koliko poguma in smelosti je terjalo to nikoli dokončano, marsikomu nerazumljivo "osvajanje nekoristnega"! Stena stoji pred nami kot večen izziv.Iz Vrat se pnejo na Triglav le strmi in še bolj strmi pristopi. Med njimi so tri "običajne" poti in preko 100 (ne, ni napaka!) plezalnih smeri. Izjemnost gore me je toliko zapeljala, da sem se odločil napraviti izjemo tudi v načinu opisovanja. Ker so poti in smeri podrobno opisane v številnih vodnikih, bom gornikom nemara napravil uslugo, če bom pristope raje nekoliko pokomentiral in navrgel kak nasvet ali opazko. IZHODIŠČE: Aljažev dom v Vratih, 1015 m, iz Mojstrane 11 km ali 2.30 ure peš.TOMINŠKOVA POT je triglavska klasika. Dogodki iz gorniške zgodovine so ji vtisnili pečat naše - slovenske poti. Da, pred 100 leti to ni bilo tako samoumevno kot danes. Zato jo imamo radi, pa ne samo zato. Tominškova pot je namreč zelo lepa. Lahka in udobna pa ni! Nasprotno, moram jo označiti kot zahtevno in naporno turo. Izmed trojice poti je Tominškova najvzhodnejša in v spodnjem delu poteka čez ostenji Cmira in Begunjskega vrha. V dopoldanskem času so te strmine v senci. Iz doline se ostro zagrize v breg že pet minut nad Aljaževim domom, pri spomeniku. Priporočljiva je zlasti gor grede. Čeprav je na vso moč zvijugana, velja za najkrajšo pot iz Vrat na Triglav. Precejšen del poti teče čez strme skale, ki so seveda dobro okovane. Čeprav se pot tu in tam skrije v kako grapo, se zvečine giblje po odprtem svetu in je izredno razgledna. Če se hočeš naužiti pogledov na Steno, potem jo uberi po Tominškovi poti! Sicer pa je vsenaokoli razprostrta celotna gorska ogrlica nad Vrati. Pod rumenimi previsi Begunjskega vrha te čaka prijazno presenečenje v obliki hladnega curka, ki vre iz skale. Tu se priključi pot čez Prag, kmalu pa se v levo odcepi steza k Staničevem domu. Zgornji, zložni del poti je povsem drugačen. V jasnem in kopnem je hoja čez gladke plošče med škrapljastimi razpokami prav prijetna, v megli pa tu gori v kamnitem kraljestvu ni šale. Če boš zgrešil markacije, ti bo trda predla. Tudi v poznem poletju boš tu in tam stopil na sneg. Tominškova pot je pravzaprav le pristop k Triglavskemu domu na Kredarici, 2516 m, nad katerim čaka veliki finale. Če si dosedanje težave obvladal varno in suvereno, si sprejemni izpit za Triglav že opravil. Treba pa je opozoriti, da boš zdaj stopil v zgornje nadstropje, kjer naravne sile gospodarijo ostreje kot v blagi nižini. Torej se pristopa na vrh loti v razmerah, ki izključujejo nevarnost neurja. Poti s Kredarice čez Mali Triglav na teme očaka pa vendarle ne smeš podcenjevati. Sicer odlično zavarovana pot je zelo izpostavljena, dodatno zbranost pa zahteva drsna, na visoki lesk zglajena skala. Obzirno previdnost moraš pokazati, kadar pride na ozkih mestih do "prometnih zastojev". POT ČEZ PRAG se je pred 100 leti imenovala Pragweg in peljala je v "Deschmannhaus". No, danes je Deschmannhaus Staničev dom, vsiljiva tuja imena pa so pristala na smetišču zgodovine. Med severnimi triglavskimi pristopi je Prag nemara najlažji, ne pa tudi najbolj priporočljiv. Gor grede je ta pot namreč nekoliko neprijazna, saj se moraš prebiti čez nekaj strmih melišč. Vendar nočem pretirano svariti, saj ima tudi Prag svoje ljubitelje in mu obiska sploh ne manjka. Pot sledi dolini prav v zatrep in zdi se, da bo kar naskočila severno steno. Pri izviru Bistrice pa se steza vendarle umakne levo in prične plezati čez pragove ob robu Stene. Prav to pa je njen mik. Srh veličastja bližnjega skalnega kolosa ustvarja posebno vzdušje, ko se ti zazdi, da si se na dotik približal prvinski gorski divjini. Kot "Prag" označujemo najbolj gladko steno nekako na pol poti, o kateri govori legenda, da je nekoč čez njo strmoglavil nesrečni medved na begu pred trentskimi lovci. Zato nekateri pravijo tej steni Medvedova skala. Pri Begunjskem studencu se strmina unese in pot se priključi Tominškovi. Kar zadeva melišča, je znano, da imajo tudi svoje prednosti. Tako je pot čez Prag bolj cenjena v sestopu kot v vzponu. ČEZ LUKNJO IN PLEMENICE pelje najtežja triglavska pot, ki pomeni izurjenemu gorniku prestižni pristop na očaka. Včasih smo ji rekli Bambergova pot in ime še ni utonilo v pozabo. Izmed opisanih pristopov je ta najdaljši in edini, ki ga moraš napraviti v enem zamahu. Vse to govori o veliki zahtevnosti. Strmo plezanje po zahodnem grebenu ima lahko uverturo: vzpon na Luknjo. Sprehod ob vznožju orjaške stene je sugestiven, žal ga na koncu pokvari mučno melišče. Nad Luknjo pa gre takoj zares. Prva stena je najtežja, vendar brezhibno zavarovana. Višje gori, v sicer manj strmem svetu, ki pa je ves čas izpostavljen in terja nenehno zbranost, so varovala skopa in tu lahko manj izurjeni zabrede v nevarnost. Strmina ne odjenja dolgo, dolgo. Šele visoko gori se greben prvič zravna, tu čaka nagrada v obliki niza zapeljivih travnatih blazin. Zdajci se zaveš, v kako divjem in veličastnem svetu si se znašel. Ta sicer ne pripada Vratom, temveč sončnemu svetu trentskih gora, ki pa nič ne kažejo potez blagega juga. Višje gori spet prevlada sever v vrtoglavi podobi: iz brezdanjih globin Stene se pne najstrmejši triglavski steber - znamenita Sfinga. Kmalu ji boš stopal po temenu in komaj verjel, da je lučaj od brezna mogoč tako lagoden sprehod. Zdaj si stopil v kamnito kraljestvo in steza se vije čez planotaste Plemenice. Svet je podoben podom pod Kredarico in enako zahrbten, če te zagrne megla. Steza, ki ni ravno vzor preglednosti, se kmalu nad Sfingo obrne stran od roba Stene in se blizu razpadajoče vojašnice Morbegno* (med opombe: Vojašnica, katero so Italijani zgradili med obema vojnama, je bila poimenovana po italijanskem mestecu Morbegno pri Sondriu na švicarski meji.) priključi "glavni cesti" z Doliča. Nad prepadnim začetkom so vršne triglavske skale na tej strani manj strme od kredariških, treba pa je opozoriti, da pot skoraj ves čas ogrožajo kamniti izstrelki. Zgoraj se oblikuje razbit greben in pripelje na najvišjo točko naše dežele. Ne reci, da nisi pošteno utrujen! Raje priznaj, da si ponosen in srečen!SESTOP: Če imaš možnost izbire, se gre gor po težji, dol pa po lažji poti. Tako se je kot običajni sestop v Vrata uveljavila pot čez Prag. Hm, si kaj pomislil na Bohinj ali Trento? NAJPRIMERNEJŠI ČAS: Triglavska sezona je kratka. Zlasti severni pristopi so značilne ture za visoko poletje. Torej julij, avgust in zgodnja jesen do prvih snegov, ki na teh, največjih višinah neredko obležijo že septembra. Vsaj do srede julija je treba računati z ostanki pretekle zime.TEŽAVNOST: Severni triglavski pristopi so dolge, naporne in zahtevne ture. Prag in Tominškova pot sta lažji od Bambergove, ki spada med najzahtevnejše poti v naših gorah. Na njej je samovarovanje obvezno, pa tudi čelada ni odveč. Kot se na taki gori spodobi, so poti običajno v dobrem stanju. Najmanj do srede julija je treba v te višine jemati cepin; po nevarnih prečenjih čez strme snežne grape še zlasti "slovi" Tominškova pot. Za vzpon na sam vrh je obvezno zanesljivo vreme. Čuvaj se nevihte!DOLŽINA IN TAKTIKA TURE: Iz Vrat na Kredarico po Tominškovi poti 5 ur, čez Prag 5.15 ure; s Kredarice na Triglav 1.30 ure. Iz Vrat čez Luknjo (do sem 2 uri) in Plemenice na Triglav 6-7 ur. Sestop s Triglava na Kredarico 1 uro, od tod v Vrata pa 3 ure. Ti časi jasno govorijo, da Triglav od severa ni enodnevna tura. Ker sta vreme in razgled z vrha običajno najlepša zjutraj, priporočam popoldanski pristop na Kredarico in zgodnji vzpon na vrh. Bambergova pa je seveda nekaj drugega: ne gre drugače kot zarana iz Vrat na vrh, nato pa prenočevanje v eni izmed koč. Enodnevna tura na vrh in nazaj traja vsaj 12 ur in terja izjemno kondicijo.