Za nas, obiskovalce, ki nas je prijazen vodnik opremil z oranžnimi zaščitnimi površniki in rudarsko baterijsko svetilko, je vse skupaj le zanimiva avantura. Za številne koroške družine pa je bilo še pred desetletjem to edino zagotovilo za preživetje med strmimi gorami. Preden po rudarsko opremljeni sedemo v miniaturno vlakovno kompozicijo, nezaupljivo, a v smehu zmajujemo z glavo. S to igračko in lesenimi vagončki naj bi se odpeljali po več kot sto let starem rudarskem rovu? Kmalu potem ko se zapro preprosta vrata in potegne jamska lokomotiva, nam ni več do smeha. Peklensko ropotanje kovinskih koles po vegastih tračnicah se odbija od sten rova, ki bežijo mimo vrat. Niti na misel nam ne pride (pa tudi strogo prepovedano je!), da bi jih poskušali odpreti v ozkem rovu, zavitem v večno temo. Tako se začenja 15 minut dolga vožnja po tri in pol kilometra dolgem Glančnikovem rovu do središča revirja Moring, naše končne postaje. Pod vodstvom vodnika se od tukaj odpravimo na 1,5 kilometra dolgo krožna pot. Rudarska oprema in nekateri dobro ohranjeni stroji so predstavljeni obiskovalcem na mestih, kjer so jih uporabljali rudarji pri vsakdanjem delu. Ob poti so vidni ostanki kovinsko sive, lesketajoče se svinčene rude. Pod zemljo je Peca prekopana kot švicarski sir! Seveda ne povsem nenačrtno. Posamezna nadstropja oziroma nivoji so med seboj oddaljeni 33 višinskih metrov. Najvišji rovi segajo prav pod vrh Pece, na nadmorsko višino 2060 metrov, najnižji pa v globino 268 metrov. Raznih vhodov v razvejen rudnik zraven glavnega, z Glančnika, je bilo kar 265! Večino so jih od leta 1988, ko se je začelo zapiranje rudnika, zaradi varnosti postopno zaprli.