metrov od gozda. Tako bi moral biti morebitni rov dolg najmanj devetdeset metrov, poleg tega bi se moral zajedati globoko v podzemlje, saj so Nemci na površini namestili seizmografske senzorje. Zaradi vseh teh preventivnih ukrepov je moral odbor za pobeg ravnati še posebej preudarno. Na prvem sestanku v novem taborišču so se fantje strinjali, da je še vedno najboljša možnost za pobeg skozi rov. Ta daje ubežnikom vsaj osem ur prednosti pred zasledovalci in obenem povzroči Nemcem največ težav. Ena od prvih težav, s katero so se morali bodoči ubežniki spopasti, je bil pesek, ki ga je bilo zaradi njegove značilne rumene barve nemogoče raztrositi po temnem površju. Tudi obdelava peska pod površjem ni bila preprosta: kopanje je bilo zaradi njegove sipkosti sicer lažje, so pa bile zato stene rova zelo krhke. Kmalu po odprtju so skopali več rovov, a so se zaradi rahlosti peska udrli ali pa so jih odkrili stražarji. Še več, Nemci so se, da bi odkrili rove, med barakami vozili s težkim oklepnikom, da so se rovi pod njegovo težo sesedli. Zaradi preselitve nekaterih pilotov v drugo taborišče je vodenje odbora za pobeg namesto Buckleyja prevzel Roger Bushell in s svojimi potezami naznanil nov veter ter okrepil moralo, ki so jo neuspeli pobegi vedno bolj spodkopavali. Skrivna organizacija se je odločila, da bodo rovi