Dobrih petsto metrov je za nami, ko prične rov dobivati prijaznejše oblike. Roke dobijo več prostora in na koncu nas obdaja že pravo razkošje - mala dvoranica. Ovalne oblike nam dajejo možnost, da se vsi zberemo v njeni notranjosti, ob tem pa ne smemo pomisliti na kakršenkoli stoječ položaj. Daleč od tega, saj prostor ni visok niti en meter. Ustavimo se le toliko, da si pretegnemo ude, in takoj nadaljujemo prebijanje naprej, v nove ožine. Na ozkih rovih opazujemo vidne ostanke vodostaja, ko je leta 1960 voda popolnoma zalila jamo. V nekatere dele je nanosila prst, ki je popolnoma zaprla posamezne rove. Leta in leta so ukrajinski kolegi potrebovali, da so nekatere izmed njih ponovno odkopali. Težko si predstavljam táko delo v teh rovih. Zbito prst moraš nekako nagrebsti v vrečo, ki mora biti pred teboj. Še pred tem moraš poskrbeti, da boš zagotovil prostor iztegnjenim rokam. Nato moraš v položaju, ko niti pomisliti ne moreš na kakršnokoli obračanje brez udarjanja ob steno rova, napolniti vrečo in zatem izvesti operacijo vlačenja proti koncu rova. O kakem obračanju ali nošenju ni govora. Vse leže, vse na trebuhu. Veliko ljubezni do kamnitega sveta, do tihega podzemlja in iskanja neznanega je potrebno, da zdržiš te napore. Garaško delo, ki pa je običajna sestavina dela ukrajinskih jamarjev. Na mnogih mestih smo videli sledove njihovega kopanja. Kilometre rovov so nedotaknjeni naravi iztrgali s kopanjem. Zato v njihovem delu predstavlja vsaka novoodkrita jama vrh stoterih malih dejanj, stoterih in tisočerih polnih vreč zemlje, malih človeških doživetij, ki se vtisnejo v spomin in pripomorejo h kilometrom in kilometrom poznanih rovov. Veliko dejanje, velike jame, so lahko le seštevek številnih malih dejanj...