Bistveno drugačno podobo o Janezovem slikarstvu v poznih štiridesetih letih pa nam nudi poslikava v cerkvici sv. Miklavža v Žužemberku. Zdi se nam, da je v tem času zamenjal pomočnike in sodelavce z Visokega, saj je na ohranjenih partijah le malo detajlov, ki bi pričali o nadpovprečni spretnosti in o samoumevni delavniški rutini. Na dopasnih svetnicah v lokih oken v prezbiteriju (vzhodna stran) pa zasledimo celo sledove obraznega tipa in malce bolj ostre stilizacije, ki je bliže mojstru z Vrha nad Želimljem in na presenetljiv način tudi svetnicam Žirovniškega mojstra (op. 37) kot pa zgodnjemu Janezu (ali njegovim pomočnikom s sv. Miklavža na Visokem). Še zanimivejši je ohranjeni fragment na zahodni steni ob vratih, ki ga je Höfler opredelil kot del Jezusovega reševanja duš iz predpekla. Posebej moška figura je svojevrstni unikum, saj je slikar v nasprotju s takratnimi normami dokaj realistično nakazal njeno moškost. V tem času so se slikarji na Kranjskem večinoma izogibali bolj drastičnim upodobitvam golih moških figur. Njihov spol so poudarjali z bradami ali bolj tršatimi obrisi. Kočljive partije pa so večinoma "prezrli" ali skrili. Zeleni hudič, ki z dvojnim kavljem grabi golo ženo pa je identičen z Janezovimi zlodeji na Visokem (Luxurija). Prav obe ohranjeni goli figuri (tudi ženska postava učinkuje bolj živo) zelo jasno pričata o ikonografski doslednosti. Poslikani pas stene, tik nad zaveso, je v hierarhiji določen za najbolj zemeljski, profani del simbolične podobe krščanskega vesolja. Zato so figure tudi bolj "realistične".