Premočena se s fotografom zatečeva v tradicionalni bar v judovski četrti (Barrio de Santa Cruz) Botega de Santa Cruz, ki je nabito poln ob vsaki uri dneva; vrste za prigrizke, tradicionalne tapas , so tolikšne, kot bi jih delili zastojn. Zdrenjava se med domačine, po tleh ogorki, kupi zmečkanih serviet, koščice oliv, umazano in domače; na steni ob vratih velika slika Device Macarene, med drugim zaščitnice matadorjev. Natakar se nasloni na leseni pult, dvigne obrvi, naju premeri. Še preden naročim, me prekine, zamahne z roko, nič ne bo. Prezgodaj je. Muy temprano, temprano, osorno ponavlja in se obrne proč. Običajni način, da se znebi turistov. Pred tem je tako izgnal dve nemški turistki, ki sta zaradi njegove osornosti poklapano odšli iz bara s solznimi očmi. Po kratkem prepiru, ki je očitno del folklore, se omeči. Na masten pult položi dva zdrsana kozarčka s cortadom (espreso s kapljo mleka), poleg z malomarno kretnjo potisne dve krompirjevi tortilji. »Bo za prvo silo?« se zareži in račun s kredo zapiše na šank. »Kako je, ni ravno tako, kot si pričakovala, a guapa?« me ogovori navihan šestdesetletni gospod za šankom. »Nimate ravno sreče z vremenom?« Med pogovorom se izkaže, da je Sevillčan Fernando Arrstegui, inženir agronomije, zakladnica mitov in legend Seville. Ime je dobil po Svetem Fernandu Tretjem, ustanovitelju Seville, ki je več noči sanjal podobo Device Marije, dokler ni našel umetnika, ki jo je ustvaril verno po njegovi podobi: Nuestra Señora de los Reyes, zaščitnica Seville. »Ja, teater je prava beseda,« se zadovoljno namuzne na mojo pripombo. »Povem vam, tole je morda največji katoliški ritual na svetu, a hkrati nikjer v Evropi ne boste videli nič bolj poganskega,« pomežikne. Dionizični kult. Veliko pršuta, tinto (vina) in piva …« »Semana Santa je brez dvoma briljantna zmes med umetnostjo, priljubljeno vročico, oboževanjem in ekonomijo,« se vtakne v pogovor njegov kolega, gospod kakih petinšestdesetih let, psiholog in ekonomist, Manuel Ruiz , ki je postavil organizacijo dela za vse najpomembnejše andaluzijske tednike, med drugim je nedeljski kolumnist Diaria del Sevilla. Razlaga, da so izvorno bratovščine asociacije skupin, ki imajo skupne interese, kot so na primer Los Panaderos, Los Gitanos (cigani), Los Negritos, (arabska manjšina), Los Estudiantes (študentje) … Formirale so se s podporo nevladnih organizacij, ki so skrbele za pravice določene manjšine; zato so se sprevodov smeli udeležiti samo člani in njihovi otroci, pravi. Danes se vsakdo lahko pridruži kateri koli bratovščini razen nekaterih, ki imajo strožja pravila. Vsaka bratovščina dobesedno tekmuje, da bo njihova procesija čim bolj spektakularna, na tisoče evrov zapravijo za zlato, srebro, dragocenosti. Čeprav naj bi izvorno z izkupičkom in donacijami morali predvsem pomagati pomoči potrebnim v njihovem okrožju, gre denar večinoma za spektakel.« In vi osebno? Kaj pomeni Semana Santa vam? vprašam. »Sam sem malo skeptičen. Zadnje čase gre bolj kot za vero – za vero v blišč, v razkošje, biti viden,« se nasmehne. Mislim, da bi moral vsak tak šov imeti primarni cilj izboljšati socialno-ekonomski položaj mesta.«