Počasi sem krenila navzdol po nekdanjem hotelu in sem raziskovala, si ogledovala. Spominjal me je na novo mestno celoto, zgrajeno za črnske delavce pred velikim rudnikom v Afriki, ki sem jo videla v ne tako zelo oddaljenih dneh, ko so bile celine blizu skupaj, oddaljene le za dan vožnje. To novo mesto je obsegalo več hektarov, zgradili so vse hkrati. Obsegalo je na tisoče enakih »hišic«, vsaka je imela sobo, majhno kuhinjo, stranišče z umivalnikom. Toda v neki hiši si videl, da so skoraj nespremenjen vzorec življenja iz plemenske vasi prenesli v mesto: na sredi opečnatih tal je gorel ogenj, v enem kotu je bil kup zvitih odej, v drugem kozici in vrč. V naslednji »hiši« značilno viktorijansko prizorišče: kredenca, jedilna miza, postelja, vse odvratno lakirano, z ducatom kvačkanih okraskov in kraljičinim portretom na steni nasproti vhodu, tako da sta se kraljica v popolni častniški opravi in gledalec lahko pohvalno spogledala, češ, kakšna notranja oprema! Med tema skrajnostma so bile vse mogoče različice in priredbe. No, tak je postal tudi ta hotel, bil je niz navpičnih ulic, v katerih si lahko našel vse, od zgledno čiste družine, ki se šali na račun tega, kakšne so bile razmere v Angliji, preden so se uveljavile dobre sanitarije, in nosi nočne posode in vedra po več nadstropjih stopnic v zadnje stranišče, ki je še uporabno, do ljudi, ki živijo, jedo, spijo na tleh, ki kurijo na azbestni plošči in ščijejo skozi okno – v teh časih rahlo pršenje izpod neba še ne pomeni, da bo vsak hip deževalo ali da se je zgostila para.