ila je stara kmečka hiša z lesenimi podi in kamnitimi stenami. Okna so bila majhna in svetla, sobe tople in prijazne, pohištvo leseno. Čisto na koncu hiše je bila najlepša in največja soba: okno je gledalo na vrt, v kotu je bila velika, zelena lončena peč, na steni nasproti okna pa je bila slika s sončnico. Slika je bila velika, večja kot okno, ki je gledalo na vrt, in sonce, ki je vsako jutro z isto radovednostjo pokukalo skozenj, se je bahavo zrcalilo v naročju velikega rumenega cveta. “Dobro jutro, spoštovana gospa sončnica,” se je sonce igralo s cvetko, ko jo je pozdravljalo. Vsak dan je navsezgodaj budilo hišne prebivalce in jih klicalo v življenje. “Kako pa kaj danes, rumena kraljica? Poglej me no, kako sem svetlo in toplo. Veliko dežel sem prepotovalo, videlo sem najlepša mesta tega sveta in osvetlilo vrhove najvišjih gora. Zrcalilo sem se v jezerih in oceanih, božalo čela otrokom in starcem z vseh celin. No, sončnica, rumena zvezdica mojih sanj, poglej me, lepo te prosim, samo enkrat me poglej in pripovedovalo ti bom o najlepših poteh in o najbolj drznih sanjah.” Ampak sončnica ni slišala , bila je gluha na vse prošnje in na najlepše pripovedi, trmasto je sklanjala zlato glavico in nemo strmela v preprogo na tleh. Sonce ni imelo časa na pretek, da bi se pogovarjalo z rožo. Vsak dan je moralo prehoditi pot, ki je bila dolga in