Mislila je nanj tistega večera, ko je ležala na svoji rogoznici; opazovala je kvadrat lunine svetlobe, ki se je počasi premikal po steni nasproti okna njene spalnice. Deževno obdobje ni bilo daleč in kmalu je bilo pričakovati nevihte. Elijaha Sebekedija bi moralo to skrbeti, saj bodo švigale strele. Zaprla je oči, potem pa jih je nenadoma spet odprla in srce ji je razbijalo. Saj je lagala ona! Komaj pred enim tednom je v kuhinji našla krof in ga pojedla. Ni se mu mogla upreti in takoj ko si je polizala zadnjo mrvico sladkorja s prstov, jo je prevzel občutek krivde. Rekla je: prisegam, da nisem tatica, kričavo, narejeno, še ponovila je, ker je ravnatelj prvikrat ni slišal izgovoriti tistih usodnih, pogubnih besed. Zdaj pa jo bo zadela strela in nikamor ne more pobegniti.