Na pol poti vožnje, ko je bilo razlage naenkrat konec, z izgovorom, da je kapitan – voznik ladjice že utrujen, sta se na položajih zamenjala. Sprevodnik je še povedal, da pri njih, na Bavarskem vse počnejo zelo počasi – počasi delajo, počasi pijejo pivo in počasi, po Bavarsko, vozijo turiste na oglede! Nato je kapitan nepričakovano izpod klopi sredi plovila izvlekel trobento, odprl vrata in stopil na rob, zato smo znova vsi utihnili. Po kratkem, nekajsekundnem napevu smo presenečeni ugotovili, da so mu gora in stene nad jezerom vračali melodijo kot odmev! Kapitan trobentač je nato zaigral samo polovico prijetno melodične pesmi. Za preostalo polovico se potrudijo skalne stene z odmevanjem. Po zaigrani skladbi smo nadaljevali z vožnjo mimo čudovite jase ob sicer povsem s temnim smrekovim gozdom zaraščenim jezerom. V njegovih globinah plava obilje jezerskih rib, od raznih vrst postrvi do roparskih ščuk. Tudi lesena planinska koča, kamnita ograja in tlakovana steza od pomola do vhodnih vrat hiše, ki jo obrobljajo neizmerni gozdovi, poskrbijo, da je vse videti kot v pravljici. Dostop do idiličnega kraja pa je tako in tako najbolj preprost prek jezera. Na drugem koncu gladine so se nam že približevali pomol, leseno pristajališče in cerkvica svetega Bartolomeja. Za nas se je tam vožnja končala. Nad že tako navdušujočo okolico pa se v vsej svoji veličini, odbijajoči navidezni nedostopnosti in blišču, med krpami lanskega snega prikaže vzhodna stena Watzmana. Najvišja stena vzhodnih, apnenčastih Alp deluje kot magnet in privlači poglede množice obiskovalcev.