Rob planote Pokljuke je najnižji na vzhodu nad Blejskim kotom. Pobočja planote pretežno blago padajo proti Savi, Blejskemu jezeru in Radovni. Iz temine gozdov izstopajo številne košenice, ki so nastale na polo nejših pobočnih terasah. V preteklosti so se predvsem na ni je le ečih za stalno naselili, kot se je to zgodilo v vasici Slamniki. Danes so vedno bolj prazne domačije raztresene po prostranih travnikih sredi pobočja. Več je nenaseljenih senožeti, na primer na Rčitnem, ki jih s pridom izkoriščajo za pašo. Vzno je planote pa se ne staplja z dnom doline, ampak ga vznemirjajo strmi osamelci iz trdega apnenca, ki mu ne ledeniki, ne reke niso mogli do živega. Iz njega je strma Grajska stena nad jezerom, pa Stra a na nasprotni strani jezera, tudi razgledna Osojnica se strmo dviguje iz jezerske kotanje, del pa ga sega nad Bohinjsko Belo, kjer je nastal pravcati amfiteater strmih sten. Pogosto jih premagujejo plezalci, v obratni smeri pa to uspeva potoku Suha, ki priteče s pobočja Pokljuke. V Iglico, kot domačini imenujejo stene, je izglodal globoko korito, v katerem se skriva slap. Z vrha sten, še bolj pa z višjih senožeti, se nam odpirajo razgledi na ravnino Radovljiške kotline. To pa so skupaj s tišino na samotnih poteh neprecenljive vrednote v neposredni bližini blejskega turističnega vrveža.