Gorski masiv med dolinami Loške Koritnice, Bavšice in Bale imenujemo s skupnim imenom Loška stena (po Logu pod Mangartom). To je veličasten, 5 km dolg greben, s 1000 metrov visoko severozahodno steno nad dolino Koritnice. Na drugi, jugovzhodni strani, so pobočja bolj položna in travnata, pa tudi tu najdemo prepadne peči in vrtoglave travnate vesine. Gorska pregrada je zaradi nizke nadmorske višine dolin še posebno mogočna. V dolgem hrbtu je nanizanih kar deset vrhov, ki pa - podobno kot pri Pelcih - večinoma ne izstopajo iz osnovnega grebena. Ta se začne nad trdnjavo Kluže z Vrhom Krnice in konča s Plešivcem nad prevalom Čez Brežice. Tu se stika z verigo Pelcev in navezuje s skupino Jalovca. Najlepši pogled na Loško steno imamo s ceste na prelaz Predel. Loška stena velja za naravno znamenitost s stebri, širokimi policami in prostranimi vesinami, hudourniškimi žlebovi in grapami ter z visokimi slapovi. Značilnost stene so tudi skladi v različnih smereh. Človek sem le redko zaide. Če bomo že koga srečali, bo to samotna naveza, ki bo po plezanju sestopala v dolino. V severni steni nad Koritnico je namreč precej plezalnih smeri, prvi pa jo je leta 1909 preplezal Henrik Tuma v spremstvu domačinov Andreja in Ivana Černute. Z balenske strani vodijo na te vrhove večinoma brezpotni pristopi, ki štejejo med najzahtevnejše, a tudi najbolj mikavne vzpone v Julijcih. Zato so primerni le za izkušene gornike, vajene gibanja po strmih travah, plezanja in orientiranja na zahtevnem brezpotnem terenu. To je pravi "trentski alpinizem", tako značilen za gore nad Sočo. Le redke sledi neoznačenih stezic vodijo proti najvišjemu Briceljku, Vrhu Krnice in na Plešivec, za vzpon na večino ostalih vrhov pa si moramo prehode poiskati sami.