Pa tudi Erzulíe je trpela. Kazalo je namreč, da je upravno poslopje Imperija zadobilo lastno osebnost in da hoče v prihodnje sámo skrbeti za svojo zunanjost. Visoki stolp je kakor narobe obrnjen svetilnik vsenaokrog metal snope teme. Bil je črna luknja v panoramski razglednici mesta, pogrinjal je sence na metrske kupe snega, ki je znova zapadel aprila. S strehe je veter med plohami sodre nosil pelod in vonj po medenem kovačniku. Znotraj so se doprsne pregrade iz vezanih plošč, ki so v nadstropjih brez zidanih sten ločevale uslužbence, da so nastala nekakšna papirnata gnezda, opolnoči same prestavljale in pri tem hrupno strugale po pološčenem parketu. Ostale so globoke praske; shodile so pisalne mize, vrtljivi naslanjači in telefoni na podstavkih s koleščki so bodro drdrali za njimi, nočni čuvaji v čepicah s trdimi ščitki pa so se pred zavesami, ki so jih zviška naskakovale in se jim ovijale okoli nosov in ust, da na pomoč niso mogli poklicati, zatekli v protibombna zaklonišča, kjer so našli kupe človeških stegnenic iz paleolitika, zato so nekateri domnevali, da so nenavadnih peripetij, ki so zaznamovale tisoč devetsto šestindevetdeseto in zagrenile življenje vsem stavbenikom, notranjim opremljevalcem ter dekoraterjem, kar jih je firma premogla, krivi poltergeisti. Zarana je bilo vsako nadstropje predeljeno drugače kakor prejšnji večer in pisarniški delavci so se z veliko kravala prerivali med razbitinami; ta je z vžigalnikom v roki tiščal pleča med vrata omare ali pod vrhnjo polico regala, da bi odčital inventarno številko, brez katere se ni dalo reči, kaj spada kam, spet oni je kričal, kreten, glej pod noge, in vsi so bili, skratka, sebi in drugim v napoto, ko so poskušali izpod razsutih fasciklov izbrskati svoj notebook s tajno šifro, ki je tako kakor podatka o višini svojih dohodkov niso smeli pokazati neposvečenim očem. Vse to je bilo toliko huje zato, ker so zaposleni morali tudi sicer trikrat dnevno preverjati, ali so še na Gospejinem plačilnem seznamu in ali jih ni Gospa premestila, mogoče celo degradirala, v kak pozabljen oddelek Imperija bogu za hrbtom. Z naraščajočo zmedo so se najbolj zagrizeni poskušali spopadati tako, da so ponoči bedeli na preklopnih vojaških ležiščih, ki jim jih je posodila teritorialna obramba – o tem so v častniških klubih še mesece krožile zgodbe; z rudarskimi svetilkami na čelih in s pornografskimi revijami ter walkmani v naročju so ljudje dežurali na postojankah, kakršne so poznali in so jih zato iz navade vzljubili, da bi se lahko takoj, ko se bodo njihova delovna mesta premaknila, z gornjim delom telesa pognali na ono ter v naročaj zaobjeli vse tisto, kar jih je določalo v prostoru. Ampak kakor zanalašč jo je inventar takrat navadno ubral na več koncev hkrati in vlekel za sabo ljudi, da jim je grozilo razčetverjenje. Okna so se znašla na stropih. Za nameček si nočne straže niso smele privoščiti, da bi zakinkale, ali pa so se same ovedle na keramičnih ploščicah pred pisoarji. Dvigala so vozila horizontalno; na način, ki je begal celo najizkušenejše obrtnike, so se na novo prepletale vodovodne cevi in električne žice.