V ateljeju, ki je sedaj preurejen v galerijo, je ob našem obisku štirinajst umetnikov vneto gnetlo in oblikovalo glino, vse pa je budno opazovala 64-letna umetnikova hči Vladimira Štoviček, ki že dolgo hodi po očetovi poti. Delo v kiparski delavnici, kot je tale, me resnično navdušuje. Prav vesela sem, da sem dekletom in dvema moškima lahko pokazala nekaj skrivnosti oblikovanja gline. Povedali so mi, da so s svojimi prvimi plastikami zelo zadovoljni, nam je dejala kiparka Štovičkova. Oče je pred smrtjo galerijo z vsem inventarjem podaril krški občini. Takrat je bilo od ljudi z občinske uprave slišati veliko obljub o pomoči, a uresničili so jih zelo malo. Zamenjali so okna, in to je tudi vse. Atelje, v katerem delam, je v zelo slabem stanju. Luči nimam, odtok je zamašen, stene so vlažne in vse tako obupno škriplje, da je groza, nam je tudi potožila umetnica ter dodala, da jo zelo skrbi za očetovo zapuščino. Ogromno, okrog tisoč njegovih plastik, medalj in plaket leži v tukajšnjih depojih. Toda mavec na vlagi postane krhek in se kruši. Precej del bi bilo treba že restavrirati, poskrbeti za barvni nanos ali prelitje v bron, a ne vem, kdaj se bo kdo tega lotil. Vladimira Štoviček nam je povedala, da so občinski možje med drugim obljubili tudi, da bodo očetovo galerijo iz zelo odmaknjenega dela Leskovca preselili v Valvazorjevo hišo v starem Krškem, ko bo ta obnovljena. Tam pa so se dela komaj začela.