Vsakdanje časopisne zgodbe zaradi tega niso neresnične, pač pa dolgočasne in klišejske. Ob njih zato tudi poslanci s trapastimi izjavami zlahka postanejo medijske zvezde. V novinarjev mikrofon še dijaki, ki veljajo za manj zavrte od odraslih Slovencev, ne bi povedali tako naravnost vsega, vsaj na podeželju ne, kar so si upali zapisati v prvo številko svojega glasila: Naša šola ni nič drugega kakor samostan, ker ni nobene konkretne ženske, razen nekaj učiteljic, ki so že stare in oddane. Po nekaj selitvah smo pristali v stavbi, kjer so bile prej pisarne. Ne smemo biti preveč glasni, ne smemo hoditi obuti; v učilnici je tako mrzlo, ko da bi bili sredi Aljaske ali Sibirije in učitelji prihajajo v razred v bundah. Če je topleje, pridejo ose (tu nekje imajo gnezdo). Stene so tanke, da hkrati poslušamo še predmet iz sosednje učilnice. Orodja v šolski delavnici so topa, med glavnim odmorom pogosto zmanjka malice, okna v naši učilnici so tako umazana, da je dan videti kot noč. V šoli ni zvonca, zato tudi pravih odmorov ni. Stoli so neustrezni, sedenje na njih je prav moreče.